...ki niso objavljeni v naročniških imenikih, in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, ob pogoju, da so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno ali se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega storilca oziroma kaznivega dejanja treba pridobiti te podatke. Za takšno zahtevo je treba izpolniti dokazni standard razlogov za sum. Torej dokazni standard, ki mora obstajati za podajo kazenske ovadbe zoper določeno osebo, da je storila določeno kaznivo dejanje. Dokazni standard razlogov za sum je tisti minimalni standard, ki mora biti podan, da lahko policija poseže v določene človekove pravice.
Tako se zastavi vprašanje, ali je določba tretjega odstavka 149.b člena ZKP v neskladju z Ustavo RS, konkretno z drugim odstavkom 37. člena. Navedena ustavna določba za vsak poseg v komunikacijsko zasebnost zahteva odredbo sodišča. Določilo tretjega odstavka 149.b člena ZKP ne zahteva, da bi policija za pridobitev teh podatkov potrebovala odredbo sodišča. V primeru pridobitve podatkov po tretjem odstavku 149.b člena ZKP gre za komunikacijske podatke, kar med drugim izhaja iz 107. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom).
Tako se utemeljeno zastavi vprašanje, ali policija, ki s poizvedbami pri operaterju pridobiva podatke, poseže v komunikacijsko zasebnost imetnika telefonske številke. Če je odgovor na vprašanje pritrdilen, bi policija skladno z drugim odstavkom 37. člena Ustave za to potrebovala sodno odredbo.
Če pa bi policija lahko pridobivala podatke o telefonski številki oziroma o njenem lastništvu na podlagi določb tretjega odstavka 149.b člena ZKP, ki bi policiji dajal pooblastila za takšno ravnanje brez odredbe sodišča, se postavlja vprašanje o skladnosti določbe tretjega odstavka 149.b člena ZKP s 37. členom Ustave. Ali gre torej pri navedenih posegih za posege v komunikacijsko zasebnost, za katere je potrebna odločba sodišča?
V drugem odstavku 37. člena Ustave je ustavno zagotovljena pravica do komunikacijske zasebnosti. Omenjeno pravico vsebujeta tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP). Predmet varovanja te pravice oziroma ustavne določbe je torej svobodna in nenadzorovana komunikacija in s tem varovanje zaupnosti razmerij, v katere pri sporočanju vstopa posameznik. Pravica do komunikacijske zasebnosti predstavlja življenjsko pomemben del splošne pravice do zasebnosti, brez katere ni mogoče govoriti o demokratični družbi, svobodi in osebni avtonomiji posameznikov. Vsekakor pa navedena pravica ne more biti absolutna pravica, temveč je omejena s pravicami drugih in na primere, ki jih določa Ustava. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v primeru Klass in drugi proti Nemčiji z dne 6. septembra 1978 (številka vloge 5029/71) med drugim zapisalo, da je
"tajen nadzor (tele)komunikacij dejstvo, ki ga sodišče, čeprav z obžalovanjem, v današnjih časih moderne družbe smatra kot nujno potreben element zagotavljanja nacionalne varnosti".
Prav tako pa določa tudi drugi odstavek 8. člena EKČP:
"Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice (pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."
Glede vmešavanja države v izvrševanje te pravice po 37. členu Ustave Republike Slovenije (varstvo tajnosti pisem in drugih občil) glej komentar Ustave.
Iz povedanega torej izhaja, da se dopustnost omejevanja teh pravic presoja po načelu sorazmernosti. Na to načelo se sklicuje tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/95 z dne 27. novembra 1997, ki je posledica pobude za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Po izvedenem postopku se izdana odločba opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za katerega po presoji Ustavnega sodišča ne zadoščajo le "razlogi za sum". Pomemben pa je poudarek Ustavnega sodišča, ki navaja:
"Ker je interes države za pregon kaznivih dejanj, povezanih z mamili, orožjem in ponarejenimi bankovci, zaradi njihove zavrženosti, velike družbene nevarnosti ali podle konspirativnosti preprodajalskih mrež ustrezno višji kot pri klasični kriminaliteti, Ustavno sodišče opozarja, da bo v luči doktrine o sorazmernosti v teh primerih tudi drugače presojalo sorazmernost legitimnega interesa izvršilne veje oblasti na eni in interese osumljenega državljana ali državljanke na drugi strani".
Celo več, Vrhovno sodišče v svoji odločitvi navaja, da je poseg v zasebnost s "tajnim" snemanjem izjemoma lahko dopusten, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih ima izvedba takšnega dokaza v kazenskem postopku poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava. Velja torej načelo, čim manj je intimno področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa posameznik, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pravica do zasebnosti na splošno tako ni absolutna pravica in tudi zanjo velja kot za vse ostale človekove pravice, da je omejena s pravicami drugih in na primere, ki jih določa Ustava. Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, daje t. i. koncept pričakovanja zasebnosti, ki je tako v prostorskem kot tudi vsebinskem pogledu lahko predmet varstva tistega, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje objektivno upravičljivo. Takšno pričakovanje pa ni objektivno upravičljivo, če posameznikovi pravici do zasebnosti stoji nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.
Nadaljevanje članka >> mag. Andreja Sedej Grčar: Podatki o komunikacijskih sredstvih brez odredbe sodišča, Pravna praksa, 2016, št. 27.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.