To je v številnih državah dalo moč kriminalnim združbam v povezavi s politiko in možnostjo podkupovanja oblastnih, policijskih in drugih vplivnih struktur, da so pridobivali posle in bili uspešnejši zgolj tisti, ki so si svojo konkurenčnost zagotovili s koruptivnimi posli na podlagi uporabe ali plasmaja umazanega denarja.
Tisti gospodarski subjekti, ki so se še naprej zanašali, da je njihova prednost kvalitetnejši ali cenejši izdelek ali storitev, so v gospodarski tekmi izgubljali ali celo propadli, če so računali, da lahko uspejo s poštenimi sredstvi. Številni gospodarski in politični razlogi so zato v EU in drugod po svetu narekovali harmonizacijo določb v kazenskem pravu, ki se nanašajo na pranje denarja. Toda možna je tudi ocena, da za uspešen pregon kaznivih dejanj niso v tolikšni meri pomembne sicer manjše razlike v zakonodaji, kot je pomembno izoblikovanje sodne prakse, ki ne bi iskala zgolj "črkobralskih" razlogov, kako bi se posameznemu pravnemu ali drugemu problemu izognila. Sodna praksa bi morala poiskala ustrezne rešitve, ki bi bile v skladu z evropskimi težnjami. To pa narekuje, da se s proučitvijo nekaterih primerjalnopravnih vidikov in z obravnavo nekaterih novejših sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS vsaj približamo merilom, na podlagi katerih bi morda bilo možno prakso tudi izboljšati.
Prva težava je že v tem, da prav praksa ni dovolj upoštevala teleološke razlage, v okviru katere bi se moral vsak uporabnik določbe o kaznivem dejanju pranja denarja vprašati, kaj je pravzaprav temeljni cilj oziroma smoter inkriminacije tega kaznivega dejanja, kaj je njegov ratio legis. Če bi kot temeljno značilnost upoštevali zgolj prikritje izvora denarja ali zakritje njegovega "umazanega" porekla, ker denar izvira iz prej storjenih (predhodnih ali predikatnih) kaznivih dejanj, namreč ne bi imeli težav s pomisleki, da gre pravzaprav za specialno obliko prikrivanja. Prav tako ne more vzbujati pomislekov niti dejstvo, da se je slovenski zakonodajalec odločil, da se lahko za kaznivo dejanje pranja denarja kaznuje tudi storilec ali udeleženec, ki je hkrati storilec predhodnega dejanja (drugi odstavek 245. člena Kazenskega zakonika - KZ-1), češ da storilec z denarjem, ki ga je že pridobil s katerim izmed kaznivih dejanj, ne more storiti še dodatnega kaznivega dejanja. Toda če se skušamo vživeti v kakega storilca, ki trguje z mamili ali orožjem, lahko ocenimo, da ima prav ta največji interes, da opere denar s tem, da ga na primer vloži v kakšno na videz legalno gospodarsko aktivnost ali razprši po posameznih transakcijskih računih. Pogosto denar prenese v tujino, kot so v Sloveniji že znani prenosi denarja v banko v Republiki Nauru v Tihem oceanu, na Britanske Deviške otoke, v Dominikansko republiko, Panamo in druge države, ki so tudi v tujini znane po možnosti sumljivih transakcij. Dvojna kaznivost za storilca predhodnega ali predikatnega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja je zato povsem upravičena.
Naslednji problem, ki se prav tako odraža v praksi, izhaja iz samega zakonskega teksta. Besedilo "na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor" (prvi odstavek 245. člena KZ-1, poudaril A. F.) nekateri razumejo kot generalno klavzulo, kadar pač ni podana zamenjava, sprejetje, hramba, razpolaganje ali uporaba pri gospodarski dejavnosti. Drugi pa menijo, da gre predvsem za zapis odločilnega motiva ali namena, ki pravzaprav preveva vse zakonske znake. Storilcu bo po takšnih stališčih v svoji skrajnosti mogoče dokazati storitev kaznivega dejanja pranja denarja le tedaj, če bo uresničil katerega izmed naštetih zakonskih znakov zgolj zato, da bo zakril ali prikril kriminalni izvor sredstev. V nadaljevanju bo glede teh vprašanj treba upoštevati nekaj primerjalnopravnih vidikov ter že vzpostavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.
Glede na tradicionalno iskanje zgledov v germanskem kazenskem pravu je najprej treba ugotoviti, da paragraf 261 nemškega kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch - StGB) ne vsebuje dodatnih subjektivnih elementov kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa zgolj navedbo izvršitvenega dejanja, ki ga zakonodajalec dejansko vidi v prikrivanju izvora premoženja, skrivanju, vendar pa tudi v preprečitvi ali ogrozitvi ugotavljanja izvora in tudi v oviranju ali ogrožanju zavarovanja, zasega ali odvzema. Kaznivo je tudi ravnanje storilca iz malomarnosti, če ne spozna, da premoženje izvira iz katerega izmed kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje se dejansko nanaša - tako kot tudi po slovenskem KZ-1 - tudi na premoženje, pridobljeno s kaznivimi dejanji, in ne le na denar, vendar pa zakonodajalec oži kriminalno cono s taksativnim naštevanjem posameznih predhodnih kaznivih dejanj, iz katerih storilec pere denar, in pri tem omenja tudi stransko zakonodajo, kot so davčni predpisi ali na primer predpisi o izvajanju organiziranosti skupnega trga. Tisti, ki deluje kot sostorilec pri predhodnem kaznivem dejanju, se ne kaznuje za kaznivo dejanje pranja denarja in ker se - podobno kot določa drugi odstavek 20. člena slovenskega KZ-1 - tudi sostorilec šteje kot storilec, to pomeni, da je iz kaznovanja za pranje denarja izvzet storilec predhodnega kaznivega dejanja.
Nadaljevanje članka >> mag. Andrej Ferlinc: Kaznivo dejanje pranja denarja z vidika učinkovite prakse, Pravna praksa, 2016, št. 23.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
