Slovenski zakonodajalec se je zato odločil za (delno) uvedbo sistema dopuščene revizije, ki Vrhovnemu sodišču namenja vlogo precedenčnega sodišča. Za uresničitev te vloge pa je med drugim bistveno, da Vrhovnemu sodišču ni treba obrazložiti sklepov o nedopustitvi revizije. Z zavrnitvijo pobude, s katero je bila izpodbijana določba, ki Vrhovnemu sodišču omogoča opustitev obrazložitve takih sklepov, je Ustavno sodišče obranilo sistem dopuščene revizije. In hkrati povedalo: manj je več. Vendar bodo za polno uresničitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča potrebni še nadaljnji normativni, organizacijski in metanormativni koraki.
1. Uvod
Temeljni kanon ekonomije temelji na zavesti o omejenosti virov ter neomejenosti potreb in želja. V ekonomiji in v stvarnem življenju je zato pomembno spoznanje o treh neizogibnih stalnicah - prvič, omejenost virov zahteva izbiro med različnimi možnostmi (vsega hkrati ni mogoče imeti), drugič, vsako človeško ravnanje spremlja predhodna odločitev, in tretjič, kjerkoli je odločitev, so tudi stroški zamujene priložnosti. Razmišljanje o vlogi vrhovnega sodišča ne more mimo teh pranačel ekonomije. Vrhovno sodišče namreč ni Herkules, ki bi vsak sodni primer razrešilo optimalno, se pravi z dvema maksimizacijama: največ pravice za največje število (pravico iščočih) ljudi.
Vrhovno sodišče je samo ena od institucij stvarnega sveta, ki jo sestavljajo ljudje. Zato že po naravi stvari razpolaga z omejenimi viri. Ko je tako, se je treba odločiti, kako najbolj smotrno izkoristiti razpoložljive potenciale vrhovnega sodišča. Ti imajo dvojno naravo. Prva je (ustavno)pravna in pomeni moč, ki jo vrhovno sodišče črpa iz položaja najvišjega sodišča v državi. Druga raven je dejanska in pomeni organsko (prepričevalno) moč vrhovnega sodišča, ki je, ali bi morala biti, logična posledica prvega. Ta moč pomeni ugled in iz njega izvirajočo stvarno avtoriteto vrhovnega sodišča, ki temelji na prepričljivosti in moči argumentov, s katerimi vrhovno sodišče utemeljuje svoje odločitve. Ta kvaliteta je seveda odvisna spremenljivka personalne strukture sodišča. Vrhovno sodišče je (ali bi vsaj moralo biti) zbor v vseh pogledih najboljših sodnikov, kar jih država premore. Vendar še tako sijajni sodniki ne morejo uresničiti obeh maksimizacij - največ pravice za največje število ljudi.
Ob teh izhodiščih se izriše temeljna dilema o vlogi vrhovnega sodišča. Ko Ustava v 127. členu določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi in da odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter da opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon, ne reče nič o tem, h katerim ciljem naj bo Vrhovno sodišče usmerjeno, za kaj naj si prizadeva, in še manj, kako naj svojo vlogo uresničuje. Ali naj bo osredotočeno na varovanje zasebnega interesa strank ali pa naj energijo usmeri v varovanje javnega interesa (tvorbo precedensov). Obojega namreč v svetu omejenih virov ni mogoče uresničiti. Čemu dati prednost in na kakšen način, je stvar pravne tradicije, kulture in politično-zgodovinskih okoliščin.
2. Različne pravne tradicije, različni pogledi na vlogo najvišjega sodišča
2.1. Kasacijski, revizijski in apelacijski model
Ko govorimo o dveh velikih pravnih tradicijah - tradiciji občega prava in tradiciji kodificiranega prava, se pokaže, da so razlike med njima ne toliko v deklarirani vlogi najvišjih sodišč v državi kot v načinu, na katerega se uresničuje. Eden od skupnih imenovalcev vseh sistemov je težnja po zagotovitvi enakosti sodnega varstva, ki se uresničuje prek enotne sodne prakse, za katero pa že po naravi stvari lahko skrbi samo eno in najvišje sodišče v državi. Enotnost sodne prakse, čeprav je nesporno v domeni javnega interesa, se na prvi pogled najbolj učinkovito zagotovi prav z doslednim varovanjem individualnega interesa, torej tako, da najvišje sodišče preizkusi, ali je bilo v vsaki posamični zadevi odločeno v skladu z obstoječo sodno prakso - pravilna odločitev v vsaki posamični zadevi pomeni pravilnost določitev v vseh zadevah.
Kako naj torej najvišje sodišče v državi zagotavlja enakost sodnega varstva in enako sodno razlago prava? Na tej točki prihaja do pomembnih razhajanj med temeljnimi sistemi. Najznačilnejši predstavnik kasacijskih sistemov je (bil) francoski model najvišjega sodišča v državi, katerega naloga je zagotavljati praktično delovanje ideje francoske revolucije o enakosti državljanov. Francosko kasacijsko sodišče je bilo sprva zamišljeno kot "Veliki brat" sodnega sistema, ki bdi nad celotnim sistemom in obvladuje tako rekoč vsak dogodek v njem.
Zgodovinsko opravičilo za to je v dejstvu, da je francosko kasacijsko sodišče nastalo v postrevolucionarnem obdobju, ko je bila večina takratnih sodnikov rekrutirana izmed bivših kadrov, privržencev starega režima (Ancien Régime). Zato jim nova revolucionarna oblast ni zaupala. Francoska revolucija je resda uničila kraljevi absolutizem, a ga je nadomestila z drugim - z absolutizmom zakonodajne oblasti. Kasacijsko sodišče, ustanovljeno z dekretom z dne 27. novembra 1790, je imelo nalogo sluge in varuha zakonodajne oblasti. Kasacija je bila izvorno zamišljena kot učinkovito in natančno orodje za odpravljanje napak pri sojenju ter nadzor nad posameznimi sodniki in njihovo discipliniranje. Logična posledica nezaupanja v sodstvo je bil širok dostop do kasacijskega sodišča. Zagotavljanje enakosti in nadzora nad sodniki nižjih sodišč zahtevata neomejen in neoviran dostop do kasacijskega sodišča.
Značilen predstavnik revizijskega modela je nemški sistem revizije. Zgodovinske okoliščine ustanovitve najvišjega sodišča v državi so bile bistveno drugačne od francoskih. Najviše sodišče v državi je bilo ustanovljeno (šele) z razširitvijo pristojnosti zveznega višjega trgovinskega sodišča (Bundesoberhandelsgericht), ki je bilo izvorno zamišljeno kot institucija poenotenja pravil trgovinskega prava. Do te razširitve in s tem do ustanovitve najvišjega državnega sodišča je prišlo leta 1879 z zakonom o organizaciji sodišč (Gerichtsverfassungsgesetz). Po razglasitvi Zvezne republike Nemčije leta 1949 je bilo to sodišče (Reichsgericht) preoblikovano v zvezno sodišče (Bundesgerichtshof) kot najvišje sodišče za civilne in kazenske zadeve.
Najpomembnejša razlika med kasacijskim in revizijskim sistemom je v dostopu do najvišjega sodišča. Medtem ko je pri prvem dostop odprt, je za revizijo značilna omejenost. Ta je bila sprva dvojna - temeljila je na kombinaciji vrednostnega (Wertrevision) in pomembnostnega (načelnega) kriterija (Grundsatzrevision - Zulassungsrevision), uvedenega leta 1924, ki je bil sprva mišljen kot začasen ukrep za razbremenitev des Reichsgerichts v družinskih sporih. Ko pa je bila z reformo civilnega postopka iz leta 2001 opuščena "vrednostna" revizija, se je z zasukom vloge zveznega sodišča (v nadaljevanju BGH) v varovanje (tako rekoč izključno) javnega interesa ureditev močno nagnila k apelacijskemu sistemu. Danes je tako v ospredju samo še varovanje javnega interesa z dopuščeno revizijo. Ta se dopusti, če gre za vprašanje temeljnega pomena, kar pomeni, da presega konkretno zadevo - bodisi zaradi enotne uporabe prava ali zaradi razvoja prava prek sodne prakse.
Čeprav dopuščena revizija ni zamišljena kot orodje nadzora nad delom nižjih sodišč in odpravljanja posamičnih sodniških napak, je BGH izjemoma odškrnilo vrata tudi takim primerom. Kadar gre za hude kršitve prava (na primer očitna arbitrarnost ali kršitev temeljnih procesnih pravic), ki pomenijo resno motnjo v strukturi sodne prakse, je intervencija revizijskega sodišča nujna - nujna zaradi ohranitve zaupanja v sodstvo in notranje skladnosti sodne prakse. Kljub temu, da se s tem na prvi pogled varuje zasebni interes, je tak očiščevalni učinek revizije (odstranitev tujka iz sistema sodne prakse) v javnem interesu - varuje koherentnost sodne prakse in zaupanje v sodstvo. Dopustitev revizije je smiselna tudi, kadar grozi nevarnost ponovitve napake ali slabih zgledov, prav tako, kadar je nižje sodišče sodno prakso revizijskega sodišča povsem narobe razumelo.
Apelacijski sistem je v svoji piramidalni strukturiranosti najbolj izrazit in dosleden. Temelji namreč na diametralno nasprotnem pristopu, kot je kasacijski. Dostop do najvišjega sodišča je namreč privilegij, in ne pravica. Naloga najvišjega sodišča ni discipliniranje nižjih sodišč, ampak varovanje javnega interesa z ustvarjanjem precedensov v pravem pomenu besede. Ker imajo precedensi pravno zavezujočo moč, je tudi izbor zadev, ki jih obravnava najvišje sodišče, narejen izključno s tega vidika. Odločilna je torej pomembnost zadeve za razvoj prava. Čeprav je tudi v apelacijskem sistemu pomembna vrednota enakost in zato zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava, pa je za ta sistem bistveno, da je število zadev, o katerih odloča najvišje sodišče, majhno ter da ima sodišče kar se da širok prostor presoje, katere zadeve bo sprejelo v obravnavo. V sami naravi precedensov, ki so usmerjeni onkraj posamičnih interesov strank zadevnega postopka v varovanje javnega interesa (posamični interes zadovoljitve interesa individualne pravičnosti je samo stranski produkt in motiv, da stranka sploh sproži postopek), je, da je njihova produkcija majhna, butična, da ne gre za serijsko proizvodnjo in da so vsaj praviloma unikatni. Zato je tudi čas ukvarjanja s posamezno zadevo bistveno daljši kot v (rutiniziranem) kasacijskem sistemu. Za apelacijski sistem velja pravilo: manj količine in več kakovosti. Enako velja za zasedbo sodišča. Spominja na majhen gremij akademikov, ki se počasi, a temeljito, poglobljeno in vztrajno spopada z zahtevnimi pravnimi vprašanji.
2.2. Razmislek o posameznih sistemih
Z bolj oddaljene perspektive, ko nekatere podrobnosti med posameznimi sistemi delovanja najvišjih sodišč zbledijo in postanejo nebistvene, se pojavi zanimiva vzporednica. Medtem ko je apelacijski sistem značilen in prevladujoč v sistemih s tradicijo občega prava, sta kasacijski in revizijski sistem značilna za kontinentalne pravne sisteme. In kot je apelacijski sistem primer koordinativnega načina upravljanja javnih zadev, sta revizijski in še posebej kasacijski sistem primera hierarhične ustrojenosti sodstva. Usmerjena sta namreč k posameznim odločitvam nižjih sodišč, vloga najvišjih sodišč je tudi nadzorna in disciplinska, ustvarjanje enotne sodne prakse pa je bolj ali manj stranski produkt. In če primerjamo naprej, se pokažejo zanimive vzporednice s temeljnima pravnima tradicijama. Medtem ko se od sodnika v sistemu common law pričakuje, da bo spor rešil pravično, inteligentno in razumno, je tradicionalna paradigma kontinentalnega sodnika miselno preprosta subsumbcijska formula, ki izhaja iz ideološke podmene, da je spor zakonodajalec na abstraktni ravni že vnaprej rešil. Zato se od sodnika (tako kot od birokrata) pričakuje le še podreditev konkretnih dejstev z njimi ujemajoči se abstraktni normi.
Že to, temeljno izhodišče vpliva na različno umevanje prava. Medtem ko v tradiciji common law prevladuje dilema o tem, ali sodnik pravo ustvarja ali odkriva, je v sistemu kodificiranega prava večina sodnikov prepričanih, da pravo (samo) uporablja. Medtem ko se v sistemu common law sodnik nedvomno čuti in tudi vede kot oblast, je kontinentalni sodnik neprimerno bolj dojemljiv za etiko poslušnosti, uklonljivosti in podrejenosti. Prav etika poslušnosti, vgrajena v prevladujočo klasično argumentacijsko formulo kontinentalnega sodnika, pomembno prispeva k miselnosti sodstva. V samo strukturo logičnega silogizma je namreč vgrajeno podrejanje dogmatični gornji premisi. In če se sodnik doživlja zgolj kot "la bouche qui prononce les paroles de la loi", je s tako samopodobo dosti lažji plen takšne ali drugačne moči kot sodnik, ki se doživlja kot (neodvisno in avtonomno) oblast. Kontinentalni sodnik ima tako v svojem profesionalnem genu že tradicionalno zapisan avtoritaren kod.
Pravkar izrečena trditev je seveda pretirana. Obdobje po prvi svetovni vojni, posebej pa po drugi svetovni vojni je (zaradi ekonomsko-političnih razlogov) privedlo do krepitve države in njenega vpliva, posledica pa je bila sprememba ideološke paradigme stroge vezanosti na zakon, na kateri temelji strogi pozitivizem. Hkrati s povečanjem regulatorne vloge države se je krepila vloga sodstva in pomen sodne razlage prava. Zapleteni primeri niso bili več (zadovoljivo) rešljivi (v resnici argumentirani) samo z uporabo subsumpcijske formule. V tem pogledu je pomembno vlogo odigralo nemško zvezno ustavno sodišče, ki je vpeljalo (indirektni) radiacijski učinek človekovih pravic v horizontalnih (civilnopravnih) razmerjih. Tradicionalno in prevladujoče togo, dogmatsko in konceptualno pravoznanstvo je bilo opuščeno v korist bolj odprtega, jasnega in v vsebino usmerjenega pravnega diskurza (kljub siceršnji ohranitvi pomembnih kontinentalnih pozitivističnih značilnosti). Vzporedno s tem sta odločilni vlogi odigrali tudi ESČP in SEU. Zlasti strasbourški tribunal, ki je v tem pogledu prvi, ki je v evropsko pravno zavest začel vključevati elemente kulture common law. Sistem konvencijskih pravic je namreč že zaradi skopega in odprtega besedila konvencije lahko zgrajen samo na precedensih.
Vse to je privedlo do krepitve vloge precedensov in posledičnega zmanjševanja razlik med sistemom občega prava in kontinentalnega prava ter med vlogami najvišjih sodnih instanc, zlasti razlik med revizijskim in apelacijskim sistemom. Sistem dopuščene revizije, ki pomeni bistveno spremembo vloge najvišjega sodišča, je revizijo močno približal apelacijskemu sistemu. Čeprav je bila izvorno, kot jo je leta 1924 uvedel nemški ZPO, mišljena le kot začasen ukrep, ki naj bi razbremenil das Reichsgericht v zakonskih sporih, je postopno postala splošen kriterij selekcije zadev ne samo v civilnih, ampak tudi v administrativnih zadevah.
3. (Post)socialistična pravna tradicija
3.1. Rešitev: malo je več
4. (Ne)obrazloženost sklepov o nedopustitvi revizije
4.1. Splošno
4.2. Postsocialistični strah pred avtonomijo vrhovnega sodišča
4.3. Odločba U-I-302/09
5. Namesto sklepa
Nadaljevanje članka >> Jan Zobec: Od individualnega do javnega (precedenčnega) namena Vrhovnega sodišča: ustavnopravni vidik, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
