Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Zaradi uresničitve tega načela so v oddelku 3.8 ZFPPIPP določena pravila, ki urejajo učinke postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja. Namen teh pravil je preprečiti, da bi upnik na podlagi prisilne izterjave v izvršilnem postopku dosegel ugodnejše poplačilo svoje terjatve kot drugi upniki, za terjatve katerih učinkuje prisilna poravnava oziroma terjatve katerih se plačujejo (hkrati in sorazmerno) po pravilih o plačilu terjatev upnikov v stečajnem postopku.[1]
Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
Drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP pa določa, da se prepoved iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za izvršbo na podlagi: 1. pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov; 2. pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka; 3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka; 4. odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.
Ker prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, drugače kot prej veljavni prvi odstavek 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)[2], pri procesnopravnih učinkih postopka prisilne poravnave ne ločuje več med terjatvami, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in na katere bo potrjena prisilna poravnava učinkovala, ter med terjatvami, nastalimi po začetku postopka prisilne poravnave, se je Vrhovno sodišče tudi glede obravnavane davčne terjatve, ki je nastal po začetku postopka prisilne poravnave, moralo opredeliti do vprašanja, ali se izjeme od prepovedi začetka novega postopka izvršbe, ki so določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, nanašajo na položaje, ki lahko nastanejo le v stečajnem postopku, ali se te izjeme lahko uporabijo tudi v primeru izvršbe med postopkom prisilne poravnave.
Zgolj z nevarnostjo neenake obravnave upnikov v morebitnem stečajnem postopku, ki bi sledil neuspeli prisilni poravnavi, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pojasniti, zakaj bi morala biti ta prepoved v postopku prisilne poravnave absolutna, tako da bi zajemala tudi štiri situacije iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, če bo izvršba v stečajnem postopku, ki bi sledil prisilni poravnavi, v teh štirih primerih tako ali tako mogoča. K sklepu o možnosti izvršb v izjemnih štirih situacijah iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP že v postopku prisilne poravnave nenazadnje vodi tudi jezikovna razlaga navedenega člena, ki se nanaša na postopke zaradi insolventnosti in torej ne ločuje med postopkom prisilne poravnave in stečaja (kot to ločuje na primer 132. člen ZFPPIPP).
Vendar pa je treba jezikovno metodo, ki je sicer temeljna metoda razlage pravnih norm, vselej preveriti z drugimi metodami razlage in utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je pravi (pravni pomen). Ob interpretaciji 131. člena ZFPPIPP je treba upoštevati celotno besedilo zakona (sistemska razlaga) in tudi namen ureditve postopka prisilne poravnave. Ločena obravnava te določbe sicer res napeljuje na sklep, da se izjeme nanašajo na oba postopka zaradi insolventnosti, vendar pa taka razlaga po presoji Vrhovnega sodišča ne more prestati presoje z vidika sistema zakona, še posebej ob upoštevanju 132., 212. in 213. člena ZFPPIPP.
Po prvem odstavku 132. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka prisilne poravnave brez izjem prekinejo vsi postopki izvršbe in zavarovanja. Prekinitev traja do pravnomočnega končanja postopka prisilne poravnave (drugi odstavek 132. člena v zvezi s 216. členom ZFPPIPP).
Smisel 132. člena ZFPPIPP je (enako kot pri prepovedi začetka novih izvršb) predvsem v tem, da se s prekinitvijo individualnih izvršb prepreči neenakopravna obravnava upnikov (še zlasti za primer, ko se postopek prisilne poravnave ustavi in začne stečajni postopek). Poleg tega je smisel navedenega člena tudi v tem, da se terjatve, ki so očitno nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave (saj je izvršba že v teku) in bo za njih potrjena prisilna poravnava načeloma učinkovala, glede procenta poplačila počaka na pogoje potrjene prisilne poravnave. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to ni edini namen, ki ga zasleduje zakon s prepovedjo izvršb po začetku postopka prisilne poravnave.
Z začetkom postopka prisilne poravnave se namreč prekinejo tudi tisti postopki izvršbe in zavarovanja, katerih predmet je terjatev, na katero potrjena prisilna poravnava ne bo učinkovala. Prisilna poravnava namreč ne učinkuje kar na vse terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, saj ZFPPIPP v 212. in 213. členu določa, da prisilna poravnava ne učinkuje za terjatve iz drugega in tretjega odstavka 212. člena ter zavarovane terjatve, prednostne terjatve ter izločitvene pravice, čeprav so nastale že pred začetkom prisilne poravnave.
Če bi bil edini smisel prekinitve vseh izvršb po začetku postopka prisilne poravnave v tem, da se počaka na pogoje poplačila iz potrjene prisilne poravnave oziroma, da se zagotovi enakopravna obravnava upnikov, bi ne bilo potrebe po prekinitvi vseh izvršb. V situaciji, ko bi upnik v izvršilnem postopku že pred začetkom prisilne poravnave pridobil zastavno pravico na primer na nepremičnini in bi imel torej v insolvenčnem postopku položaj ločitvenega upnika, bi se izvršba lahko nadaljevala, saj na njegovo terjatev potrjena prisilna poravnava ne učinkuje (gre za zavarovano terjatev), prav tako pa zaradi ločitvene pravice ne more priti do neenakopravne obravnave upnikov v morebitnem kasnejšem stečaju.
Iz 132. člena je torej razvidno, da smisel ureditve, da se po začetku postopka prisilne poravnave zoper insolventnega dolžnika ne vodi noben izvršilni postopek, ni zgolj v zagotovitvi enake obravnave upnikov oziroma v čakanju na pogoje poplačila, temveč tudi in predvsem v tem, da se takemu dolžniku omogoči, da se začasno razbremeni bremen izvršb (predvsem morebitnih blokad računov) in da se mu med trajanjem postopka prisilne poravnave olajša možnost finančnega prestrukturiranja. Prisilna poravnava (in s tem začasna odsotnost vseh izvršb) je beneficij insolventnemu dolžniku, v zameno za to pa mora upnikom razkriti vse informacije o svojem finančnem položaju, potrebne za odločitev upnikov, ali bodo sprejeli prisilno poravnavo in poročati o svojem poslovanju (137. in 142. člen ZFPPIPP).
Če ZFPPIPP glede na 132. člen določa prekinitev vseh postopkov izvršbe in zavarovanja, ki so bili začeti pred postopkom prisilne poravnave (tudi tistih, ki bi se brez nevarnosti neenake obravnave upnikov lahko nadaljevali), je toliko bolj razumljivo, da preprečuje tudi začetek vseh novih izvršb.
Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča 131. člen ZFPPIPP treba razlagati tako, da od splošnega pravila o nedovoljenosti izvršbe ali zavarovanja kot pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave ni nobene izjeme. Položaji iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, za katere se prepoved začetka novega postopka izvršbe oziroma zavarovanja ne uporablja, pa lahko nastanejo samo v stečajnem postopku.
Razloge za različno ureditev posledic začetka postopka prisilne poravnave in postopka stečaja na izvršilne postopke in postopke zavarovanja je po presoji Vrhovnega sodišča treba iskati tudi v različnem namenu, ki ga zasledujeta navedena postopka. Skupni namen obeh ureditev sicer je, da se zagotovi, da po nastopu insolventnosti stopijo v ospredje interesi upnikov in postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Vendar pa je, za razliko od stečajnega postopka, ki se vodi izključno zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, namen postopka prisilne poravnave tudi v tem, da se insolventnemu dolžniku omogoči finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.
[1] Tako tudi N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju- Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 116.
[2] Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 188/1999 z dne 11. 5. 2000.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
