Ker niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) niti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ne določata, kdo so v takih sporih pravdne stranke, zaradi česar prihaja v praksi pogosto do težav pri pravilni in popolni opredelitvi strank, je sodna praksa oblikovala pravila, katere stranke morajo biti zajete v takih tožbah, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da lahko ureditev takega razmerja vpliva na več subjektov, in sicer na otroka, na osebo, ki je formalno vpisana kot oče otroka, na otrokovo mater in na tistega, ki je dejanski oče otroka.
Posledica vsebine takega nedeljivega razmerja je enotno in nujno sosporništvo, saj je mogoče spore med udeleženci teh razmerij reševati le tedaj, če so v tožbi zajeti vsi udeleženci, in na način, da se za vse izda formalno in vsebinsko identična odločba. V primeru nepravilnosti tožbe v delu, ki se nanaša na legitimacijo, je zato sodišče dolžno pozvati tožnika, naj pravilno opredeli stranke postopka. Če tožnik ne sledi navodilom sodišča, toži napačno stranko, posledica napačne aktivne ali pasivne legitimacije pa je izdaja zavrnilne sodbe, saj gre za pomanjkanje stvarne legitimacije, ki je del tožbenega temelja.
Ker se pravno razmerje med materjo in otrokom vzpostavi z rojstvom otroka, so spori glede izpodbijanja ali ugotavljanja materinstva v našem sodnem redu v praksi zelo redki. Zato se bom v tem prispevku osredotočila na spore glede izpodbijanja ali ugotavljanja očetovstva, pri čemer vse ugotovitve smiselno veljajo tudi za spore glede izpodbijanja ali ugotavljanja materinstva.
Izpodbijanje očetovstva
Za otroke, rojene v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, velja po 86. členu ZZZDR domneva očetovstva, kar pomeni, da velja za očeta mož otrokove matere. Ta pravna domneva se izpodbija v pravdnem postopku tako, da se dokaže, da materin mož ni oče otroka, in če je tožbi ugodeno, prenehajo pravice in dolžnosti med njim in otrokom ex tunc, torej od rojstva dalje.
Pri tožbi zaradi izpodbijanja očetovstva lahko pride do različnih legitimacijskih situacij. Aktivno legitimacijo za vložitev take tožbe imajo domnevni oče (materin mož), mati, tisti, ki misli, da je otrokov oče, in otrok. Pri opredelitvi strank na pasivni strani pa je treba upoštevati že prej omenjeno dejstvo, da ima pravna ureditev paternitetnih razmerij vpliv na širši krog oseb. Tako mora domnevni oče tožiti mater in otroka, mati mora tožiti domnevnega očeta in otroka, tisti, ki misli, da je otrokov oče, mora tožiti domnevnega očeta, mater in otroka, otrok pa mora tožiti mater in domnevnega očeta. Pri tem je treba omeniti, da pogosto pride do kolizije otrokovih interesov z interesi oseb, ki ga po zakonu zastopajo, zaradi česar sodišče v praksi o tem obvesti pristojni center za socialno delo, ki ravna po 213. členu ZZZDR in takemu mladoletnemu otroku postavi skrbnika za posebni primer, ki v pravdnem postopku varuje njegove koristi.
V pravdnem postopku pa je mogoče izpodbijati tudi priznano očetovstvo, pri čemer pa imata aktivno legitimacijo v tem primeru le otrok in tisti, ki misli, da je otrokov oče. To je logična posledica dejstva, da je priznanje očetovstva strogo oblična, prostovoljna in zavestna izjava tistega, ki trdi, da je otrokov oče, in s katero se mora strinjati tudi mati otroka. Tako ni mogoče dopustiti, da bi lahko tako priznano očetovstvo izpodbijal tisti, ki je tako izjavo dal, ali mati, ki se je s tem strinjala. Lahko pa tisti, ki je priznal očetovstvo, izpodbija izjavo o priznanju očetovstva, če trdi, da je bila dana pod vplivom napak v volji (prisila, zmota, prevara).
Nadaljevanje članka >> mag. Barbara Mazovec Kšela: Paternitetni spori z vidika legitimacije, Pravna praksa, 2016, št. 22
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
