Zastaranje odškodninskih terjatev na splošno
Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (torej prvi dan po zapadlosti obveznosti), če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.
Odškodninska terjatev se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. OZ za zastaranje odškodninskih terjatev določa subjektivni (relativni) in objektivni (absolutni) rok. Subjektivni rok je triletni, in sicer začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 352. člena OZ, tj. da je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V praksi to pomeni, da mora biti odškodninski zahtevek vložen pred potekom obeh rokov.
Pravna teorija poudarja, da začne subjektivni rok teči, ko oškodovanec izve za oba pogoja oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja - če je oškodovanec izvedel za škodni dogodek, mora namreč sam poskrbeti, da izve za škodo in njen obseg. Seveda pa je pri presoji skrbnosti treba upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka varstvo interesov oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejšega zastaranja odškodninskih terjatev. Prav tako mora oškodovanec poskrbeti, da bo izvedel za povzročitelja, pri čemer pa ni treba ugotavljati, na kakšni pravni podlagi je zatrjevani povzročitelj odgovoren.
Ta splošna pravila veljajo za odškodninske terjatve za neposlovno škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta. Odškodninska terjatev za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih, za druge pogodbe pa velja splošni petletni zastaralni rok, če ni za posamezne pogodbene terjatve določeno drugače. Posebej je določeno tudi zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe, ki zastara v petnajstih letih po polnoletnosti oškodovanca.
Posebni roki za zastaranje
V prvem odstavku 353. člena OZ je določeno, da zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, takrat, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Kot poudarja dr. Kranjčeva, je razlog posebne ureditve ta, da ni smiselno, da bi na podlagi istega dejanja obligacijska pravica oškodovanca prenehala prej kot kazenski pregon. Namen določbe torej ni v izenačitvi zastaranja odškodninskih terjatev in kazenskega pregona, temveč v tem, da je oškodovanec postavljen v ugodnejši položaj.
Daljši zastaralni rok je torej predpisan le za primere, ko je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega. Če je krajši, velja splošno pravilo iz 352. člena OZ, ki določa subjektivni rok treh let in objektivni rok petih let. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da ni nujno, če je za zastaranje kazenskega pregona določen daljši rok od petih let, da kazenski pregon zastara pozneje, kot zastara odškodninska terjatev po 352. členu, prav tako pa še ostala pravila o pretrganju in zadržanju zastaranja.
Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, enako pa velja za zadržanje zastaranja.
Stališče sodne prakse je, da je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve ali relativni - zastaralni rok za zastaranje pregona, če je ta daljši od prvega. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da kazenska ovadba sama ne pretrga zastaranja, ker ne pomeni začetka kazenskega pregona; procesno dejanje, ki predstavlja akt organa pregona, je zahteva za preiskavo oziroma zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.
Če predpostavimo, da je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega, je naslednji pogoj za uporabo 353. člena OZ ta, da je škoda povzročena s kaznivim dejanjem. OZ ne daje odgovora na vprašanje, na kakšen način mora biti ugotovljeno kaznivo dejanje. Pravna teorija poudarja, da mora biti praviloma ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, izjema od tega stališča pa je mogoča le, če storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, ker je na primer sam umrl v škodnem dogodku (prometni nesreči), saj v tem primeru ni prišlo do kazenskega pregona.
Ob pregledu sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ugotavljamo, da jasnega stališča glede načina ugotavljanja kaznivega dejanja ni.
Nadaljevanje članka >> dr. Nana Weber: Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, Pravna praksa, 2016, št. 23, str. 6-7.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
