Prispevek obravnava vlogo sodišč pri presoji priznanj in opozarja na velika pooblastila, ki jih je zakonodajalec podelil sodni funkciji pri presoji vprašanj, ali je priznanje prostovoljno, popolno in razumno. Avtorica opisuje anomalije in odstope od zakonodajne ureditve, do katerih je prišlo v praksi, in opozarja, da pri presoji priznanj sodišča ne bi smela iskati bližnjic.
1. Uvod
Tri leta je preteklo od 15. maja 2012, ko je začela veljati sistemsko gotovo najbolj pomembna novela Zakona o kazenskem postopku, novela ZKP-K. Z njo sta bila v naš postopek uvedeni dve novosti, ki sta temeljito spremenili strukturo in naravo našega, v izhodišču kontinentalnega kazenskega postopka: gre za institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavni narok. V okviru obeh na novo uvedenih institutov (lahko pa tudi pozneje v postopku) lahko obdolženec prizna krivdo. Če je še pred uveljavitvijo novele ZKP-K veljalo, da je moralo sodišče kljub priznanju obdolženca zbrati še druge dokaze (232. člen ZKP/07) in da priznanje obdolženca na glavni obravnavi, pa če je bilo še tako popolno, sodišča ni odvezalo dolžnosti, da izvede druge dokaze (330. člen ZKP/07), je danes dokazni učinek priznanja povsem drugačen. Če sodišče sprejme priznanje obdolženca, ga to odvezuje od nadaljnjega natančnega iskanja materialne resnice: praviloma sodišče samo še izreče kazensko sankcijo.
Na novo uvedena možnost priznanja krivde in s tem skrajševanja postopka se je hitro zakoreninila v naši sodni praksi: večina udeležencev je z njo izredno zadovoljna. Instituta tudi korenito spreminjata vloge vseh udeležencev v postopku: tožilstvo postaja bistveno bolj aktivno, prav tako pa (vsaj na določen način) tudi obdolženec. Brez dvoma pa se je zmanjšala vloga sodišča. V tem prispevku nas bo zanimalo, kakšne so (sploh še) možnosti sodišča, da preverja priznanje krivde, in kako se te možnosti v praksi udejanjajo.
2. Pobuda za pogajanja o krivdi oziroma za podajo priznanja na predobravnavnem naroku
Naš zakonodajalec je jasno določil, da smejo pobudo za pogajanja o krivdi podati obdolženec, njegov zagovornik in državni tožilec (prvi odstavek 450.a člena ZKP), gotovo pa je ne sme dati sodišče. Enako velja za morebitno priznanje na predobravnavnem naroku. Zakon je tudi v tem pogledu jasen, saj 285.b člen ZKP določa, da mora na naroku predsednik senata ugotoviti, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe, ga podučiti o tem, da je priznanje krivde nepreklicno in da se s tem, ko prizna krivdo, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Nato, določa zakon, ga sodišče pozove, da se izjavi o tem, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne. To pooblastilo je treba razumeti kot zgolj informacijo sodišča obdolžencu, da lahko razmisli o priznanju. Sodišče obdolženca gotovo ne sme nagovarjati k priznanju, mu ne namigovati ali ga celo prepričevati, naj prizna.
Iz prakse prihajajo poročila o tem, da se obdolženci in državni tožilci pogosto pogajajo kar na hodniku pred razpravno dvorano, pa naj bo to pred predobravnavnim narokom ali pred glavno obravnavo.
Temu v praksi rečejo "neformalna pogajanja", verjetno za razliko od tako imenovanih formalnih pogajanj, ki jih ureja zakon. Postopek "neformalnih pogajanj" je postal tako priljubljen, da so se vanj vključili celo sodniki, saj vsaj nekateri na bolj ali manj subtilen način dobesedno nagovarjajo obdolžence k pogajanjem. V bolj subtilnih različicah to nagovarjanje poteka približno tako, da sodnik vpraša obdolženca, ali je kaj razmišljal o tem, da bi priznal, da je še vedno priložnost, da prizna, in da je mogoče, da stopita s tožilcem na hodnik in se malo pogovorita o tem, ali bi obdolženec morebiti priznal. Nekateri sodniki posegajo po bistveno bolj radikalnih metodah in obdolžencem kar povedo, da je bolje, da priznajo, in naj se o pogojih priznanja posvetujejo s tožilcem, če se še niso. Izredno zaskrbljujoča pa so poročila o tem, da nekateri sodniki obdolžencem dobesedno grozijo z višjo kaznijo, ki jo bodo izrekli, če se ne bodo pogodili s tožilcem.
Kakorkoli že so videti vsaj nekatere od navedenih praks neškodljive, so za sodno funkcijo popolnoma nesprejemljive. Čeprav se zdi odveč opozarjati, da so vsa takšna ravnanja ne samo v nasprotju z zakonom, je zaradi tega, ker se je takšno vedenje v naši praksi "prijelo" kot normalno, to treba znova in znova poudarjati. Ker je to očitno potrebno (pa ne bi smelo biti!), je treba navesti argumente, zakaj takšna praksa ni sprejemljiva.
Pa začnimo z legalističnim. Zakonodajalec neformalnih pogajanj ni predvidel. Pogajanja na hodniku so ne samo nedopustna, ampak v odsotnosti zagovornika tudi v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega postopka in z zakonsko ureditvijo. V tem pogledu so jim tudi naša višja sodišča pretirano naklonjena. Nikakršnega nadzora ni nad tem, kaj se na hodniku dogaja, kaj tožilec obdolženemu obljublja ali s kakšnimi argumenti ga prepričuje. Prava praviloma neuki obdolženec je v intelektualno in čustveno tako neenakem položaju, da je kakršenkoli dogovor v takih razmerah pravno nesprejemljiv. Sklepamo lahko, da ga natančno iz teh razlogov zakon tudi ni predvidel. Če pri takem delovanju sodelujejo sodniki, pa s tem poteptajo vrednote, ki naj bi bile lastne njihovi vlogi.
Drugič, če sodnik obdolženca spodbuja k priznanju, mu daje s takim ved?njem jasno vedeti, da ocenjuje, da je obdolženec kriv. Sodnik pa mora biti nepristranski in ne sme ne s svojim vedenjem ne s svojimi besedami izražati svojega mnenja o krivdi obdolženca. V sodni dvorani sodnik, ki deluje kot birokrat ali tožilec, nima česa početi! S takim ravnanjem med drugim krši tudi drugo temeljno načelo kazenskega postopka, namreč ločitev funkcije sodnika in tožilca. Za zastopanje obtožbe imamo tožilca in sodnik je tisti, ki mora objektivno in nepristransko odločiti med dvema strankama.
In tretjič: sodnik z vsakršnim nagovarjanjem, pa naj bo še tako subtilno, krši tudi osnovno izhodišče kazenskega postopka: domnevo nedolžnosti. Hkrati je na psihološki ravni tako nagovarjanje (spet: bolj ali manj subtilen) pritisk na obdolženca. Obdolženi si sugestije sodnika, ko mu ta predlaga, naj stopi na hodnik s tožilcem, ne more razlagati drugače kot tako, da sodnik misli, da je kriv in da bo za njega bolje, da se pogodi. Če ne bi tako mislil, ga ne bi pošiljal ven! Kako se lahko tak obdolženec vrne v sodno dvorano brez sklenjenega dogovora in misli, da mu bo tak sodnik lahko sodil pošteno in nepristransko? Poleg vsega zakon v takem primeru ni predvidel razloga za izločitev takega sodnika. Seveda, zakaj bi ga? Takšno delovanje je namreč želel izrecno prepovedati.
Vprašanje, kaj sodnike k temu žene, presega namen tega prispevka, gotovo pa je treba pogledati predvsem zahteve, ki jih pred sodnika postavlja njegova "norma". Prepričana sem, da se dela sodnika ne da meriti (pretežno) s količinskimi merili in da je pritisk, ki ga ustvarja zahteva po izpolnjevanju norme, škodljiv za kakovostno delo sodišč. Vsakdo, ki mora razmišljati o številkah, bo nujno iskal bližnjice. Sodnik je bodisi sposoben opravljati svoje delo dobro ali pa tega ni sposoben. Ne zanikam, da je del te presoje tudi upoštevanje nekega okvirnega časovnega okvira dela, vendar pa menim, da je kvantifikacija posledica ponesrečenega poskusa objektiviziranja meril presoje, ker je presoja vsebine dela bistveno bolj težavna in hkrati je zanjo treba imeti (sploh v slovenskih razmerah majhnosti) pogum. Sklicevanje na numerična merila se zdi neosebno in torej navidezno objektivno, povzroča pa mnogo škodljivih posledic. Prav posledice na področju, ki ga obravnava ta članek, pa so lahko usodne.
Vse to pa meče tudi slabo luč na tako imenovana neformalna pogajanja: neformalnih pogajanj ni in jih ne bi smelo biti! So povsem v nasprotju z namenom zakonodajalca in so torej nezakonita. Dejstvo, da jih dovoljuje ali celo spodbuja sodišče, pa je naravnost šokantno. Prva stvar, ki jo sodnik v zvezi z novimi instituti torej mora narediti, je dovolj lahka: vzdržati se mora vsakršnega sugeriranja, nagovarjanja in pregovarjanja obdolženca, naj prizna. Svojo zakonsko dolžnost opravi s tem, da obdolženca na predobravnavnem naroku zgolj pozove, da naj se izreče o tem, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne.
3. Pravica do zagovornika v postopku pogajanj in vloga sodnika v tem procesu
4. Predmet sporazuma
5. Sodna presoja priznanja
6. Obdolženčevo razumevanje narave in posledic priznanja
7. Prostovoljnost priznanja
8. Jasnost in popolnost priznanja in njegova podprtost z drugimi dokazi v spisu
9. Sklep
Nadaljevanje članka >> dr. Katja Šugman Stubbs: Priznanje krivde: kaj sploh še dela sodišče, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7, str. 1179.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
