Dodaten problem je dejstvo, da je pravica do popravka (po mojem mnenju nepotrebno) določena v Ustavi RS, ki pa v istem členu določa še pravico do odgovora, ne da bi bilo povsem jasno, kaj slednja v družbeni ureditvi pravzaprav sploh pomeni. Ker ni možno kar ignorirati ustavno določene pravice, je zakonodajalec s težavo (raz)ločil pravico do popravka od pravice do odgovora v ZMed tako, da je razumevanje instituta le dodatno terminološko zapletel. O tej zmedi je pisal že mag. Krivic v publikaciji Svoboda tiska in pravice posameznika ter opozoril, da pravice do odgovora v smislu naše ureditve v tujini ne poznajo.
V tem članku se bom omejil na problem, ki ga sodna praksa slovenskih sodišč kot problem niti ne obravnava, sam ga pa vidim kot precejšnjo konceptualno zablodo glede smisla pravice do popravka, saj po mojem mnenju pravico do popravka lahko uspešno spremeni v pravico dostopa do medija, pri čemer slednja seveda ne obstaja.
Ne zgodi se prav pogosto, se pa. Zlasti takrat, ko resnični namen prizadetega ni varovanje svojih pravic, ampak nagajanje mediju, in takrat, ko prizadeti namenoma "popravlja" resnične navedbe s svojimi neresničnimi. Gre pravzaprav za klasičen primer zlorabe pravice.
Gre torej za vprašanje resničnosti tako glede obvestila, v zvezi s katerim se zahteva popravek, kot tudi vsebine besedila popravka tistega, ki ga zahteva. Ustaljena sodna praksa pri nas vprašanje (ne)resničnosti odpravi s sledečim konstruktom:
"Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča.
Od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav."
Ta konstrukt poenostavljeno pomeni, da se vprašanje resnice oziroma neresnice v postopkih pravd na objavo popravka preprosto ignorira oziroma ni pomembno. Gornje besedilo je tudi samo s seboj v nasprotju. Vprašanje resnice se namreč dejansko sploh ne obravnava (na kakšni "drugačni metodološki ravni"?) in ne nazadnje: vprašanje resničnosti se sploh ne more "na tej točki končati", ker se niti začelo še nikoli ni.
Neresničnost navedb v novinarskem prispevku je po sodni praksi preprosto predpostavljena (že s samim besedilom popravka oziroma vložitvijo zahtevka), nasprotno zatrjevanje ali dokazovanje pa po tej sodni praksi ni dovoljeno.
"Drugačna metodološka raven" vprašanja resnice, kot jo navaja Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi, je le prijazen evfemizem za ugotovitev, da resnica v postopkih presoje tožb na objavo popravka ni pomembna. Ni pomembno, ali je novinarski članek (sploh) vseboval neresnične ali napačne trditve, in tudi ni pomembno, ali morda prizadeti s popravkom zahteva objavo očitne neresnice oziroma laži.
V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč pravica do popravka pravica prizadetega, da se o nekem novinarskem besedilu "izjasni" skladno z načelom "naj se sliši tudi druga stran" - od tu dalje pa je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani ima prav. Sodišča včasih omenjajo tudi pojme, kot so "enakost orožij", "prikaz stališč prizadetega", "druga plat" in podobno.
Vse to vodi v sklep, da sodišča mogoče pravico do popravka včasih presojajo v duhu nekdanje ureditve, v kateri je bila pravica občana do dostopa do medija, poleg pravice do popravka, dejansko tudi zagotovljena.
Menim, da tak koncept pravico do popravka, zlasti kadar prizadeti pravico do popravka očitno izvršuje v nasprotju z njenim namenom, neposredno spreminja v (sicer danes neobstoječo) pravico dostopa do medija. Zakaj?
Zato, ker ima pravica do popravka, gledano zgodovinsko in razvojno, povsem drug izvor, vsaj v večini drugih držav. Ta pravica primarno ne temelji na konceptu aktivnega "sodelovanja" ali "prikaza stališč" v javni razpravi, čeprav je ta potekala o nekom; samo to golo dejstvo za zahtevo po popravku pač ne zadošča. Sploh pa tudi ne gre za noben prikaz stališč, še manj za uveljavitev nekakšne enakosti orožij medija in prizadetega. Načelo audiatur et altera pars je omejeno večinoma le na odziv prizadetega na neresnične ali napačne navedbe v novinarskem prispevku, s katerimi so prizadete njegove osebnostne pravice.
Po Priporočilu Sveta Evrope niti na izraženo mnenje o nekom v novinarskem članku ni možno zahtevati objave popravka, če gre za "pošten komentar in kritiko, utemeljeno na dejstvih". Očitno gre v drugih državah kljub vsemu za nekoliko drugačen metodološki pristop glede vprašanja resničnosti kot v praksi slovenskih sodišč, v kateri je tudi očitna (ne)resničnost iz presojanja povsem izključena.
Še bolj jasna je bila na primer Direktiva o čezmejni TV, ki je pravico do popravka omejila le na primere, ko medij s poročanjem "poseže v ugled ali dobro ime z objavo neresničnih dejstev". Smiselno enako pa določa tudi veljavna Direktiva 2010/13/EU o avdiovizualnih medijskih storitvah, naslednica prej omenjenega dokumenta, saj pravico do popravka omeji na osebo, katere zakoniti interesi, zlasti ugled in dobro ime, so bili oškodovani z navedbo neresničnih dejstev na televizijskem programu. Direktiva 2010/13/EU je bila v naš pravni red sprejeta z Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS), pri čemer pa v pravico do popravka po ZMed ni posegla. Gotovo bi veljalo način izvajanja pravice do popravka za elektronske in tiskane medije urediti različno. To bi bilo tudi smiselno, saj gre za povsem različne medije in način objave prvotnega, spornega obvestila, v zvezi s katerim se zahteva popravek.
Pravzaprav je tudi naša zakonska ureditev vsebine popravka po Zakonu o medijih glede popravljanja napačnih ali netočnih trditev podobna tujim, vendar jo zaradi "drugačne metodološke ravni" glede vprašanja resničnosti naša sodna praksa sem ter tja spremeni v klasičen primer neobstoječe pravice dostopa do medija.
To je logična posledica dogmatskega ignoriranja vsakršne možnosti presoje resničnosti tako glede tistega, kar je bilo v novinarskem članku objavljeno, kot tudi glede tega, kar prizadeti s popravkom zahteva, da medij objavi.
Sodišča pri nas tudi ne pojasnijo, kako je sploh možno presojati utemeljenost zahtevka za objavo popravka, ko prizadetemu niti ni treba izkazati neresničnosti v obvestilu, mediju na drugi strani pa ni dopuščeno dokazovati resničnosti trditev v prispevku, hkrati pa popravek po zakonski opredelitvi pomeni popravljanje napačnih ali neresničnih navedb.
Kako potem lahko vemo, da je zahteva za objavo popravka utemeljena, saj je opredelitev popravka in primarni pogoj za utemeljenost zahteve to, da je bilo o prizadetem objavljeno nekaj napačnega oziroma neresničnega, hkrati pa dokazovanje resničnosti objavljenega odgovornemu uredniku ni omogočeno?
Nadaljevanje članka > Cene Grčar: Pravica do popravka ali pravica dostopa do medija?, Pravna praksa, 2016, št. 22
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
