Narava in čas sklenitve
O dednem dogovoru govorimo, če vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve na zapuščinski obravnavi. Tak sporazum sodišče povzame v sklepu o dedovanju. Po naravi je pogodba civilnega prava, zato zanj veljajo splošna pravila o veljavnosti pogodb. Kot tak velja, dokler ni razveljavljen. Če sodišče oceni, da ni ustrezen, mora izdati sklep, s katerim ga zavrne. Čeprav zapustnik napravi oporoko, se lahko dediči med sabo dogovorijo, kako si bodo razdelili zapuščino. Tako se lahko tudi na ta način doseže drugačna usoda zapustnikovega premoženja. Pomembna razlika od drugih omenjenih omejitev je, da se lahko dedni dogovor sklene po smrti zapustnika.
Iz obsežne sodne prakse izhaja, da je dedni dogovor po vsebini sodna poravnava.
Na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodna poravnava sklenjena, ko se stranki podpišeta na zapisnik. Glede na naravo dednega dogovora to pomeni, da je dedni dogovor sklenjen, ko ga sklenitelji podpišejo.
Iz prakse izhaja tudi, da dednega dogovora, ki je bil sklenjen v času pred zapuščinsko obravnavo in je do časa zapuščinske obravnave postal zaradi kateregakoli razloga sporen (na primer nerazumljiv ali nedoločljiv predmet), sodišče ne more povzeti v sklepu o dedovanju.
Ko sodišče povzame dedni dogovor v sklepu o dedovanju, se naknadno vanj ne more več poseči in vplivati na način delitve premoženja zapustnika. To velja tudi, če dediči sporazumno sklenejo nov dedni dogovor, potem ko je bil predhodni dogovor že povzet v sklepu o dedovanju. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da se zapuščinski postopek še ni pravnomočno končal.
Kot že rečeno, je dedni dogovor pogodba, s katero se določita delitev in način delitve zapuščine zapustnika. Zapuščina je premoženje, ki ga je zapustnik imel v času smrti. Dedni dogovor pa preveva ideja, da "posamezni dedič nekaj da zato, da nekaj drugega sprejme v izključno last".
Iz sodne prakse izhaja, da se lahko v sporazum vključi tudi delitev premoženja, ki ne predstavlja zapuščine zapustnika. Če tak sporazum presega dogovor o zgolj zapustnikovem premoženju, ta del dogovora nima narave dednega dogovora. Kljub vsemu pa ta del spada v dediščino. Če ima dedič sredstva, ki jih šteje za svoja, lahko z njimi razpolaga tako, da jih vključi v dedni dogovor kot del premoženja, ki se bo razdelil v skladu s samim sporazumom znotraj dednega dogovora. Ta sredstva se tako štejejo za dediščino. Drugače rečeno, v dediščino se lahko šteje tudi premoženje, ki (še) ni predmet dedovanja, bi pa lahko vplivalo na odločitev glede delitve in načina delitve zapuščine. Seveda se tudi tu zahteva sporazumni dogovor med dediči.
Za pozneje najdeno premoženje se šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Ni važno, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne.
Če se po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku najde novo premoženje, ki spada v zapuščino in se zanj ob izdaji pravnomočnega sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, je treba upoštevati prvi odstavek 221. člena ZD, ki določa, da se ne opravi nova zapuščinska obravnava. Premoženje se razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Sodišče je tako tudi pri izdaji dodatnega sklepa vezano na pravnomočni sklep o dedovanju. To se izraža v ekonomičnosti postopka in upoštevanju ugotovitve sodišča ob izdaji prvega sklepa o dedovanju oziroma volje dedičev, ki se izraža v tem sklepu.
Če se je premoženje razdelilo na podlagi dednega dogovora, je treba ugotavljati, kakšna je volja dedičev tudi glede pozneje najdenega premoženja, če novo premoženje bistveno spreminja obseg zapuščine.
"Sodišče je tudi pozneje vezano na morebitno vsebino volje dedičev v razmerju do pozneje najdenega premoženja oz. do premoženja, ki je predmet dodatnega sklepa o dedovanju."
Treba je presoditi, kakšen je bil odnos dedičev do pozneje najdenega premoženja že v času izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju. Če sodišče o tem ne presodi, pomeni, da je dejansko stanje glede pravno odločilnih okoliščin nepopolno ugotovljeno.
Če se stranke ne izjasnijo o novem premoženju, sodišče novega premoženja ne more vnesti v sklep o dedovanju. Za dogovor, ki pomeni že dejansko razdelitev dediščine, je nujno izrecno soglasje vseh dedičev:
"Temeljni pogoj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je zanesljiv izkaz dedičev, da premoženje obstaja in soglasje dedičev, da premoženje sodi v zapuščino."
Nadaljevanje članka >> Matevž Šavli: Dedni dogovor, Pravna praksa, 2015, št. 49-50.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.