V praksi velikokrat prihaja do pravnega prometa z znamkami, kar je posledica pravice do razpolaganja, ki izhaja iz znamke kot pravice intelektualne lastnine. Z znamko je tako mogoče na različne načine razpolagati, med drugim se jo lahko proda ali se odstopi njena uporaba. V zadnjem primeru govorimo o licenčni pogodbi, ki se bistveno razlikuje od pogodbe o odstopu oziroma prenosu znamke. Prenos znamke ima lahko daljnosežne posledice, tudi kar zadeva pričakovanja potrošnikov. Recimo, da nekega dne coca-cola nima več enakega okusa ali da se začne znamka Coca-Cola pojavljati na slanih prigrizkih, ne pa več na gaziranih brezalkoholnih pijačah.
Take spremembe so lahko tudi posledica prodaje znamke, saj lahko pridobitelj znamke spremeni sestavine ali tehnične značilnosti proizvoda, ki se označuje z znamko. Ker potrošniki znamko povezujejo z osebo, ki je njen imetnik, oziroma z osebo, ki znamko uporablja, se je zlasti v preteklosti razumelo, da je znamka neločljivo povezana s podjetjem oziroma poslovanjem. Posledično je bil prenos znamke dopusten le hkrati s prenosom podjetja, ne pa tudi ločeno od njega. Razlog za tako ureditev je bil, da bi se izognili zmedi glede izvora blaga in storitev oziroma napačni predstavi o kakovosti blaga, ki bi jo lahko povzročil prenos znamke brez hkratnega prenosa podjetja na novega imetnika znamke.
V zvezi s prenosom znamke se zato kot pomembno postavlja vprašanje, ali je dopusten prenos znamke brez hkratnega prenosa podjetja, ki mu znamka pripada, ali pa je dopusten le prenos znamke skupaj s podjetjem. Slovenski ZIL-1 v prvem odstavku 75. člena prenosa nobene pravice industrijske lastnine, vključno z znamko, ne veže na pogoj hkratnega prenosa podjetja. V slovenskem pravu velja teorija svobodnega prenosa znamke. Sicer pa je treba omeniti, da vezanost določenih pravic na podjetje slovenskemu pravnemu redu na področju prava industrijske lastnine ni tuja. Tako je prenos pravice do poprejšnje uporabe patentiranega izuma ali videza izdelka, ki je zavarovan z modelom, mogoč le ob hkratnem prenosu podjetja.
Namen tega prispevka je predstaviti in analizirati omejitve v zvezi s prenosom znamke, ki je lahko vezan na različne zahteve po pravu posamezne države, izpostaviti razloge za in proti svoboden oziroma omejen prenos znamke ter analizirati določbe o prenosu znamk v mednarodnih pravnih aktih s področja intelektualne lastnine, to je v Pariški konvenciji o varstvu industrijske lastnine (v nadaljevanju PK), Sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju Sporazum TRIPS) in Pogodbi o pravu znamk7 (v nadaljevanju MPPZ). Obravnavam tudi ureditev te tematike v pravnih aktih EU, konkretneje v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba 207/2009), na koncu pa analiziram še slovensko ureditev prenosa znamke, kot je urejena v ZIL-1, ter predlagano ureditev na ravni EU v zvezi z nacionalnimi znamkami in znamkami EU.
2. Teorija omejenega in svobodnega prenosa znamke
V primerjalnem pravu se razlikuje med tako imenovano teorijo omejenega prenosa in teorijo prostega oziroma svobodnega prenosa znamke, ponekod pa je uveljavljen tudi kombiniran sistem, ki je značilen za manjše število držav in po katerem države, ki tak kombiniran sistem sprejemajo, dopuščajo tako omejen kot tudi svoboden prenos znamke.
V skladu s teorijo omejenega prenosa je prenos (prodaja) znamke mogoč samo skupaj s podjetjem (poslovanjem), kateremu znamka pripada. Znamka se tako lahko prenese le skupaj s podjetjem ali tistim delom podjetja, ki je vezan na blago, ki se ga z znamko označuje. Pravni akti, ki urejajo prenos znamke in na katere se v nadaljevanju sklicujemo, ne opredeljujejo pojmov, ki se v zvezi s prenosom znamke uporabljajo, kot so podjetje, poslovanje, dobro ime (goodwill) itd.
Naj omenimo tudi, da različni pravni akti uporabljajo različne pojme oziroma so prevodi istih pojmov v slovenskem jeziku različni, denimo podjetje (angl. undertaking; nem. Unternehmen, fr. l''enterprise, hr. poduzeće) v Uredbi 207/2009, poslovanje (angl. business) v Sporazumu TRIPS, podjetje (angl. business) in trgovski sklad (fr. fond de commerce, nem. Geschäftsbetrieb, angl. goodwill, hr. dobar glas) v PK, posli (angl. business) v MPPZ. Ker v slovenskem pravnem redu velja teorija o svobodnem prenosu znamke, razlikovanje med temi različnimi pojmi za namene prenosa znamke ni pomembno, ustvarja pa težave v sistemih, ki zagovarjajo omejen prenos. Tak primer so Združene države Amerike (ZDA), ki prenos znamke vežejo na dobro ime (goodwill), zaradi česar je ločevanje med podjetjem (business) in dobrim imenom (goodwill) pomembno, hkrati pa zelo težavno.
To velja še zlasti v povezavi z 21. členom Sporazuma TRIPS, ki dopušča prenos znamke s podjetjem ali brez podjetja (business), ne omenja pa dobrega imena.
Prvi zakoni s področja prava industrijske lastnine oziroma prava znamk, ki so bili sprejeti konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, so vsebovali pravila o prepovedi prodaje znamke brez hkratnega prenosa znamki pripadajočega podjetja. Teorija omejenega prenosa ima izvor v Kohlerjevi teoriji o pravni naravi znamke kot osebne pravice, ki je strogo vezana na podjetje, ki je zgolj izraz proizvodne dejavnosti. Po tej teoriji je za znamko značilno, da je nesamostojna pravica in pripada izključno podjetju, ki je njen stvaritelj, da brez podjetja znamke ni in da s prenehanjem podjetja preneha tudi znamka.
V literaturi se navaja, da je ta sistem boljši od svobodnega prenosa, ker potrošnikom bolje jamči za izvor blaga in storitev ter lažje zagotavlja kakovost, ki jo ti pričakujejo od določenega blaga ali storitev, označenih z znamko. Ker je lahko posledica spremembe v imetništvu znamke tudi sprememba v kakovosti blaga ali njegovih sestavin ali tehničnih značilnostih, je za zagovornike te teorije pomembno, da se s prenosom znamke na novega pridobitelja ohranijo značilnosti blaga in storitev, označenih z znamko. Ta kontinuiteta ne pomeni nujno, da je blago povsem enako, pač pa zadošča, da potrošniki prejmejo blago, ki je zadosti podobno blagu prejšnjega imetnika znamke. V primeru torej, ko se znamka prenese skupaj s podjetjem ali dobrim imenom (goodwill), je verjetnost, da pridobitelj spremeni kakovost blaga, manjša, medtem ko lahko prenos znamke brez podjetja ali dobrega imena prekine kontinuiteto blaga, kar lahko vodi do zmede pri potrošnikih, če ti ne vedo za prenos in še naprej kupujejo novo blago in se zanašajo na kakovost prejšnjega blaga.
V preteklosti so številni nacionalni predpisi temeljili na teoriji omejenega prenosa. Tako so tudi stari jugoslovanski predpisi izrecno določali, da se znamka lahko prenese le hkrati s podjetjem. Taka ureditev je veljala v Jugoslaviji do leta 1974, od takrat naprej pa je veljal prost prenos.Republika Slovenija je prvi zakon s področja industrijske lastnine v samostojni državi sprejela leta 1992 - Zakon o industrijski lastnini (ZIL), ki prav tako ni temeljil na teoriji omejenega prenosa, enako pa velja tudi za danes veljavni ZIL-1.
Teorija o prostem (svobodnem) prenosu, v nasprotju s teorijo o omejenem prenosu znamke, temelji na tem, da je znamka samostojna pravica, ki ni bistveno povezana s podjetjem, zaradi česar se lahko prenese na drugo osebo tudi brez hkratnega prenosa podjetja. Ta teorija poudarja, da svoboden prenos znamke ni škodljiv za potrošnike, ker zmota pri potrošnikih nima povezave s prenosom znamke, ampak s poznejšo uporabo znamke s strani pridobitelja. Če pridobitelj, ki ima namen spremeniti blago, označeno z znamko, sprejme razumne ukrepe obveščanja javnosti, potem je malo verjetno, da bi take spremembe v kakovosti blaga ali vrsti zavajale javnost.
Ta teorija je danes najpogosteje sprejeta, sprejele so jo tudi države, ki so dalj časa zagovarjale teorijo o omejenem prenosu. Velika zagovornica teorije o svobodnem prenosu je bila Francija že v času, ko je prevladovala teorija o omejenem prenosu. V francoski pravni teoriji se je zagovarjalo stališče, da je svoboden prenos znamke normalna posledica svobode dogovarjanja in da vsako pogojevanje prenosa znamke s podjetjem ali poslovanjem pomeni omejitev te svobode.
Velik razlog opustitve teorije o omejenem prenosu znamke je bila mednarodna trgovina v 20. stoletju, ki je privedla do redefinicije pravne narave in funkcije znamk ter do potrditve prenosa in licenciranja znamke v poslovni praksi neodvisno od zakonodajnih rešitev. Začelo se je pojavljati stališče o znamki kot eni od absolutnih pravic, s katero lahko imetnik nemoteno razpolaga. Posledično je začelo naraščati število držav, ki so sprejele teorijo o svobodnem prenosu znamke.
Nadaljevanje članka >> Martina Repas: Prodaja blagovne znamke - med svobodnim in omejenim prenosom, Podjetje in delo, 2015, št. 5, str. 753.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
