Rezultat pogajanj, to je obdolženčevo priznanje krivde, pa je pogosto posledica pritiska, ki ga "ponudba milejše kazni" ustvarja na obdolženca. Gre za svojevrstno dilemo, ki jo ameriški pravniki označujejo z rekom: "Plead guilty and get mercy or go to trial and get justice". Pri sporazumevanju o priznanju o krivdi tako govorimo o sistemu, ki priznanje postavlja na prvo mesto med vsemi dokaznimi sredstvi, kar močno spominja na neki drug, davno preživet dokazni sistem, ki je temeljil na torturi.
1. Uvod
Priznam. Priznam, da se kot eden izmed zagovornikov sporazumevanja o priznanju o krivdi iz časov, ko smo o tem razpravljali še na teoretični ravni, nisem zavedal tveganj, ki jih s seboj prinaša. In tudi nisem predvidel posledic, ki jih bo institut imel za slovenski kazenski proces. Pošteno lahko povem, da nisem mislil, da se bodo pogajanja o priznanju krivde, ki so do tedaj obstajala v nekem povsem drugačnem pravnem okolju, v katerem zlasti velja drugačen sistem kaznovanja oziroma kaznovalne politike, s tako imenovano kumulacijo kazni, pri nas prijel tako, kot se je - v resnici že v nekaj mesecih po njegovi uvedbi v letu 2011. Rešitev z uvedbo tako imenovanega sporazumevanja o priznanju o krivdi (plea bargaining) se mi je tedaj zdela dokaj neproblematična, zlasti pa praktična, saj smo nekatere zadeve že tedaj v praksi včasih uredili s "tihim dogovorom" s tožilcem in sodnikom. Zoper to, da bi takšno "praktično" rešitev tudi zakonsko uredili oziroma formalizirali, tedaj nisem imel nobenega resnega pomisleka.
Šele ko sem se v praksi začel srečevati s konkretnimi situacijami, v katerih smo sklepali sporazume, sem spoznal, da je narava tega instituta in zlasti njegova uporaba kot "procesnega sredstva" vse prej kot nedolžna; da ne rečem, da sem kaj hitro ugotovil, da sem podcenil nevarnost tega instituta, ki v resnici radikalno spreminja naravo našega kazenskega procesa - in sicer na slabše.
Kaj se je torej zgodilo v praksi, da sem spremenil svoje mnenje?
Ni me motilo (in me ne moti) to, da pisnih sporazumov s tožilstvom skorajda nikoli ne sklepamo, ampak da se po večini z državnimi tožilci o rešitvi s priznanjem in pogojih priznanja dogovorimo ustno; ni me motilo to, da smo se in se še vedno o pogojih priznanja s kolegi tožilci pogosto ustno dogovorimo pred začetkom predobravnavnega naroka pred sodno dvorano - vse to je pravzaprav le tehnika oziroma način sklenitve dogovora, ki morda ni najbolj v duhu zakona, ni pa to tisti kritični razlog, zaradi katerega menim, da institut sporazumevanja o priznanju krivde nevarno ogroža pravičen in pošten kazenski proces. Tisto, kar se je izkazalo kot daleč najbolj problematično in česar pri institutu sporazumevanja o priznanju o krivdi nikakor ni mogoče z ničemer popraviti ali nadgraditi z dodatnimi procesnimi varovali, je pritisk, ki ga "ponudba milejše kazni" ustvarja na obdolženca in je vgrajen v bistvo sporazumevanja o priznanju o krivdi. Gre za svojevrstno paradoksalno dilemo, ki jo ameriški pravniki nekoliko posmehljivo označujejo s stavkom: "Plead guilty and get mercy or go to trial and get justice".
Na prvi pogled se morda zdi, da takšna dilema dejansko ne obstaja in ne more obstajati, saj večinoma vendarle izhajamo iz predpostavke, da bo vsak, ki je res nedolžen, zagotovo vztrajal pri sodnem postopku brez priznanja. Vendar pa je tako samo, dokler nisi sam postavljen v položaj obdolženca (ali njegovega zagovornika).
Tako sem že v svoji prvi zadevi, v kateri sem sklepal tak sporazum - kmalu po uvedbi instituta, spomladi leta 2011, naletel na situacijo, zaradi katere sem presenečen spoznal, da se ključne težave sporazumevanja na teoretični ravni dejansko sploh nikoli nisem zavedal. V tej kazenski zadevi sem zastopal obdolženca zaradi očitka poneverbe in pranja denarja. Potem ko sem preučil dokazno gradivo, sem bil bolj ali manj prepričan, da je najmanj očitek stranki o pranju denarja povsem neutemeljen in da je izrek oprostilne sodbe - vsaj v tem delu, zelo verjeten. Državni tožilec, ki je tedaj najbrž tudi sam ocenjeval podobno, je moji stranki v zameno za priznanje po obtožbi ponudil izjemno ugodno kazensko sankcijo. Ko sem nato stranko seznanil s ponudbo tožilstva in ji hkrati tudi pojasnil, da sam ocenjujem, da je v zadevi mogoče doseči oprostilno sodbo, je bil njen odgovor zelo preprost: "Morda imate prav, vendar ne morem tvegati."
Tedaj mi je postalo jasno, da je morebiti že res - kar sem površno mislil prej, ko sem, precej indoktriniran z ameriško pravno literaturo, razmišljal o sporazumevanju o priznanju o krivdi zgolj na teoretični ravni - da je malo ali neverjetno, da bi kdo priznal tuje kaznivo dejanje; vendar pa, da poglavitna nevarnost instituta ni v tem, ampak je ta, da je sporazumevanje o priznanju o krivdi mogoče učinkovito uporabiti kot način oziroma kot sredstvo pritiska na obdolženca, da se odpove svojim procesnim jamstvom v kazenskem postopku. Še zlasti v tistih primerih, ko gre s stališča ugotavljanja dejanskega stanja za zapletena strokovna konceptualna vprašanja, kar posebej velja prav za kazniva dejanja zoper gospodarstvo, s katerimi imam kot odvetnik v praksi več opraviti.
Ko sem tako začel bolj (praktično) razmišljati o institutu sporazumevanja, ki je bil v naše kazenskoprocesno pravo uveden z novelo ZKP-K, in njegovih posledicah, s katerimi se od tedaj dalje vsak dan srečujem, sem ugotovil, da institucionalizacija sporazumevanje o priznanju o krivdi pomeni korenito spremembo narave slovenskega kazenskega procesa. In sicer na slabše. Vsekakor pa pozitivne posledice uvedbe tega instituta v smislu skrajševanja kazenskih postopkov ne odtehtajo njegovih negativnih posledic, kot jih bom poskušal orisati v nadaljevanju.
2. Sporazumevanje o priznanju o krivdi = izsiljeno priznanje?
Tipičen tradicionalni model kazenskega postopka je zasnovan na premisi o neodvisnem in nepristranskem sodniku (ali sodnemu telesu), ki bo na podlagi kontradiktorno izvedenega dokaznega postopka odločil o krivdi ali nedolžnosti obdolženca ter mu odmeril vrsto in višino kazni.
Sporazumevanje o priznanju o krivdi takšno tradicionalno perspektivo kazenskega postopka radikalno spreminja, saj se o vprašanju obdolženčeve krivde ali nedolžnosti ne odloča več na podlagi v adversarnem sodnem postopku izvedenih dokazov, ampak na podlagi neformalnih pogajanj med tožilstvom in obrambo, v katerih pa je tožilec v bistveni prednosti pred obrambo.
Dejstvo je namreč, da daje institut sporazumevanja o priznanju o krivdi tožilstvu v roke izjemno močno orodje in s tem izjemno moč.
Tožilec ima namreč možnost, da posameznika obtoži cele vrste kaznivih dejanj, pogosto v mnogo hujših oblikah, kot je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno. Ker ima tožilec pri tem na izbiro široko paleto kaznivih dejanj (z vsako novo spremembo kazenskega zakonika pa dobimo še kakšno novo), si lahko v dani situaciji dobesedno izmišlja vrsto in težo kaznivega dejanja, s katerim bo obtožil posameznika (sodne kontrole v fazi uvedbe preiskave in preizkusa obtožnice namreč pri nas praktično ni), in sicer ne glede na to, ali dejstva zadeve takšno (na primer kvalificirano) obliko kazenskopravne opredelitve dejanja prenesejo ali ne. Zaradi strožjih (pogosto pa neutemeljenih) kvalifikacij dejanj, kot so bila ta dejansko storjena, med pogajanji nato tožilci pogosto ponujajo nesorazmerno stroge kazni, česar pa seveda obdolženec kot laik, ki lahko pozna samo zgornjo mejo zagrožene kazni, kot jo predpisuje zakon, ne more vedeti. Večja kot je razlika med zagroženo višino kazni za očitano kaznivo dejanje in predlogom oziroma ponudbo tožilca za izrek kazni, večja je v takšni situaciji možnost, da bo obdolženec krivdo priznal.
Do pogajanj v zvezi s priznanjem pa pride vselej tedaj, ko se obdolženec počuti dovolj "ogroženega" (običajno je to po pravnomočnosti obtožnice), da se je pripravljen odpovedati sojenju in priznati krivdo v zameno za milejšo kazen, kot bi bila (po njegovem) lahko izrečena, če bi bil v sodnem postopku spoznan za krivega. V zameno za to, da obdolženec sprejme ponudbo tožilca za milejšo kazen od tiste, s katero tožilec žuga, da jo bo sicer zahteval, če bo potrebna glavna obravnava, tožilcu ni treba dokazovati obdolženčeve krivde v potencialno vedno nepredvidljivem sodnem postopku; medtem ko je sodišču prihranjen trud, da v zadevi razsoja. Bistvo sporazumevanja o priznanju o krivdi je torej v tem, da obdolženec krivdo prizna zunaj postopka neodvisnega in nepristranskega sojenja; in ne da bi bil v sodnem dokaznem postopku izveden en sam dokaz. Kako bodo posamezniki kaznovani, tako pravzaprav ni več v rokah sodišča, ampak tožilstva.
Nadaljevanje članka >> Mitja Jelenič Novak: Sporazumevanje o priznanju o krivdi - institut, ki je kazenski proces postavil na stranski tir, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7, str. 1133.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
