Pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks na podlagi sodne odločbe ureja 11. člen zakona. Ta ločeno obravnava fizične in pravne osebe ter podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo. Do uveljavitve novele ZST-1B je sodišče stranko - fizično osebo oprostilo plačila sodnih taks, če bi bila z njenim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po noveli ZST-1B pa je lahko sodišče stranko oprostilo plačila sodnih taks v celoti le, če je stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejemala denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.
Sodišče je bilo torej v primeru stranke, ki prejema denarno socialno pomoč, vezano na odločbo pristojnega organa o upravičenosti do denarne socialne pomoči. To pomeni, da sodišče ni preverjalo premoženjskega stanja stranke in ji zato ni moglo (samo) odložiti plačila sodnih taks ali ji dovoliti njihovega obročnega plačila. To je do uveljavitve novele ZST-1B že urejal peti odstavek 11. člena zakona. ZST-1B je prinesel še spremembo glede strank, ki niso prejemniki denarne socialne pomoči. Po stari ureditvi je sodišče namreč na podlagi navedenih pogojev presojalo, ali je stranka do oprostitve v celoti upravičena, po novem pa je lahko stranko le delno oprostilo plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
Za primer delne oprostitve je tako ostal isti pogoj kot v prejšnji ureditvi za oprostitev v celoti.
Glede odloga ali obročnega plačila sodnih taks je ostala ureditev pravzaprav enaka, z dodatkom, da sodišče tako ravna le v primeru, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči. Sodišče je torej takemu predlogu ugodilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
Taka ureditev pa ni veljala dolgo. Ustavno sodišče je namreč sprejelo dve odločbi, s katerima je ugotovilo ustavno neskladnost pogojev za celotno taksno oprostitev, to pa je pripeljalo do novele ZST-1C. Najprej je z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. julija 2014 Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena zakona v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Za odpravo navedenega neskladja je Ustavno sodišče določilo enoletni rok, kot način izvrševanja odločbe za čas do oprave neskladja pa določilo, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Tak način izvrševanja je sodiščem povzročil nemalo problemov, ki so seveda rezultirali v podaljševanju časa odločanja o predmetnih predlogih. Sodišče je tako ob upoštevanju socialne zakonodaje in ob dejstvu, da ni imelo dostopa do obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, niti zakonske podlage za vpogled v te zbirke, moralo odgovoriti na vprašanje, ali bi bil prosilec upravičen do denarne socialne pomoči.
Problematiko je rešila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16 z dne 12. februarja 2015 o neskladnosti prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo v celoti. Zakonodajalcu je bila vnovič naložena odprava neskladnosti v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu, kot način izvršitve odločitve za čas do odprave ugotovljenega neskladja pa je bilo določeno, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za njeno prejemanje, če bi bila s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njeno preživljanje. S tem je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno taksno oprostitev določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal, kot navedeno zgoraj, že pred uveljavitvijo novele ZST-1B.
Nadaljevanje članka > Marko Samardžić: Novosti na področju oprostitev sodnih taks, Pravna praksa, 2016, št. 20-21
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.