Šolski primer z zdravim razumom skreganega "obračanja besed", ki iz črnega skušajo narediti belo in zaradi katerih so pravniki pri večini ljudi tako na slabem glasu. In zaradi njih potem žal še pravo, kadar njegovi služabniki pri tem obračanju besed spretno ustvarijo vtis, da gre za veliko učenost in za laikom težko doumljive pravne finese, zaradi česar, ker se to prepogosto ponavlja, potem vse več ljudi pri nas za take, zdravemu razumu nedoumljive nesmisle krivi pravo, in ne slabih pravnikov ali njihovih slabih sodb, v katerih ga niso znali korektno uporabiti. Tako to vidim. Če kdo misli drugače in zna to prepričljivo utemeljiti, naj to naredi. Bom pazljivo prebral in razmislil, najbrž tudi odgovoril. Pritrdilno ali odklonilno. Toda to vprašanje je preveč pomembno, da bi razmišljajoči pravniki smeli molče mimo njega.
To sodbo označujem (v naslovu tega članka) celo kot žalitev prava in zdravega razuma. Seveda ne kot žalitev v kazenskopravnem smislu, saj objekt kazenskopravnega varstva tu ni pravo sámo. Naj mi bo dovoljena ta besedna igra - "žalitev" prava, ki jo zagreši sodišče pri sojenju o kaznivem dejanju razžalitve. Razvrednotenje bi bila morda primernejša beseda. Jemanje ugleda pravu, uničevanje zaupanja vanj.
Okrožno sodišče je 4. septembra 2014 (žal šele tri leta po vloženi obtožbi zasebnega tožilca) obtoženega spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno kazen dvomesečnega zapora (pogojno za dve leti). Pritožbo obtoženega in njegovega zagovornika je Višje sodišče 14. maja 2015 zavrnilo. Zagovornik je nato 29. junija 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 18. februarja 2016 ugodilo in obtoženca oprostilo obtožbe.
Vse sodbe in vložena pravna sredstva sem pazljivo prebral. Bral sem "nazaj", od višjih k nižjim sodbam, da me slednje ne bi zavedle in da bi bil, opozorjen s poprejšnjim branjem višjih sodb, že pri prvem branju nižjih sodb lahko pozoren na napake, ki so bile naknadno odkrite na višjih instancah. Toda pritožbeno sodišče za zakonitost relevantnih napak v prvostopni sodbi ni našlo. To, kar obema nižjima sodiščema zdaj očita Vrhovno sodišče, pa je predmet ostre kritike v tem članku.
Na začetku: huda kršitev prava (pravil postopka)
V tej sodbi vidim mnogo hudih, kar "v oči bijočih" napak ali slabosti. Ko jih skušaš natančneje analizirati in bralcu predstaviti, človek kar ne ve, kje bi začel. Poskusimo kar po vrsti in si najprej oglejmo prvo (po številki sedmo) točko obrazložitve te, zame povsem zgrešene sodbe.
Ta je, metodološko razumljivo, seveda šele "priprava terena" za poznejšo presojo. Ko v njej prebereš pritrjevanje sodišča zagovorniku obsojenega, da bi bilo pri takem sojenju treba opraviti "subtilno tehtanje" med svobodo izražanja in varstvom osebnih pravic razžaljenega in kako bi bilo to treba opraviti (še zlasti z "razločevanjem med navajanji dejstev in vrednostnimi sodbami"), si seveda misliš: aha, tega torej obe nižji sodišči nista naredili (ali prav naredili) in zato je njuna sodba padla. Ko (pozneje) prebereš ti dve nižji sodbi, pa s presenečenjem ugotoviš, da je bilo že tam vse to ne le v celoti upoštevano, ampak opravljeno celo precej bolje kot v sodbi Vrhovnega sodišča (nekaj argumentov v prid tej tezi, kolikor omejen prostor članka dopušča, malo pozneje).
Že v tej uvodni točki in nato podrobneje še v točkah 9-11 pa se že pokaže poleg prej opisanega izrazito pristranskega pristopa k prikazu resnične vsebine obeh nižjih sodb tudi že huda kršitev pravil postopka (in s tem tudi ustavne pravice iz 22. člena Ustave) - očiten poseg Vrhovnega sodišča v presojo dejanskega stanja (v dejanska, ne v pravna vprašanja), kar po zakonu sploh ne more biti predmet presoje v takem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča naj bi v inkriminiranem besedilu šlo "za v dejstvih utemeljeno vrednostno sodbo" (kot navaja obsojenčev zagovornik, sodišče pa to očitno sprejema). Prvostopno sodišče pa je jasno ugotovilo, da ta vrednostna sodba ni bila "v dejstvih utemeljena", ker je zatrjevala neresnična dejstva: da je Pirjevec "svoje ime poitalijančil" (in to celo brez "zunanjih razlogov ali pritiskov"), kar sta obe prvi sodišči spoznali za neresnično trditev o dejstvih. Tudi če se Vrhovno sodišče s tako presojo dejstev na nižjih sodiščih ne bi strinjalo, v to presojo o dejstvih v tem postopku ne bi smelo posegati. Hujšo in očitnejšo prekoračitev pristojnosti Vrhovnega sodišča si je težko predstavljati.
Nadaljevanje članka >> Matevž Krivic: Žalitev prava in zdravega razuma, Pravna praksa, 2016, št. 18.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
