Sodišče torej ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločati o obtožbi zoper isto osebo zaradi kaznivega dejanja, o katerem je že obstajala pravnomočna sodna odločba (res iudicata).
Ta prepoved v sodni praksi praviloma ne povzroča večjih težav, kolikor gre za obsodbo za posamezna kazniva dejanja, in tudi ne v primerih, ko gre za meritorne odločitve za kazniva dejanja, storjena v realnem steku, medtem ko je v primerih, ko je obdolženec izvršil kazniva dejanja v idealnem steku, vprašanje že bolj kompleksno. Prav tako je bila sodna praksa enotna glede negativne funkcije načela ne bis in idem (negativne procesne predpostavke za kazenski pregon) v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje, ko je torej za razliko od realnega in idealnega steka, stek le navidezen. Nadaljevano kaznivo dejanje je namreč po sodni praksi zajemalo vsa storilčeva dejanja iz serije, ne glede na to, ali so bila zajeta v opisu v izreku sodbe ali ne. Če so bila torej naknadno odkrila nova dejanja, ki bi spadala v ta okvir, pregon prav zaradi načela ne bis in idem ni bil več dopusten.
Z odločbo I Ips 36893/2010 z dne 13. marca 2014 je Vrhovno sodišče RS odstopilo od stališča pravne teorije in dosedanje sodne prakse. Sprejelo je stališče, po katerem je:
"konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja rezultat pragmatične zahteve, da se sodišče razbremeni minucioznega določanja kazni za posamezna kazniva dejanja",
zaradi česar:
"ni mogoče sprejeti sicer logične posledice stališča o enem kaznivem dejanju - fikcije, da je bilo že razsojeno, ne le o dejanjih, vključenih v konstrukcijo, ampak tudi o vseh tistih dejanjih, za katere tožilstvo ali sodišče niti ni vedelo, pa bi bila po kriterijih 54. člena KZ-1 vključena v konstrukcijo, če bi se zanje vedelo. Takšna fikcija namreč presega načelo ne bis in idem".
Kot nadalje ugotavlja Vrhovno sodišče:
"je stališče, po katerem je nadaljevano kaznivo dejanje eno dejanje, formalno logično le, če pri sklepanju izhajamo iz načela, da posamezni deli kaznivega dejanja nimajo nikakršne samostojnosti, samo takšno kaznivo dejanje namreč predstavlja iste lastnosti dejanja".
Iz tega stališča izhaja, da je dopustno obsojencu soditi za na novo odkrita kazniva dejanja, čeprav bi bila, če bi se zanje že prej vedelo, zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, saj bi bila drugačna razlaga, kot nadalje ugotavlja Vrhovno sodišče "v nasprotju z načeli kazenskega prava, pravičnostjo, javnim interesom in pravicami drugih - oškodovancev". Pri svoji presoji se je sodišče sklicevalo še na argument, "da sodišča pred kodifikacijo nadaljevanega kaznivega dejanja te konstrukcije niso tvorila, če so kriminalno politični razlogi temu nasprotovali", pa tudi na to:
"da je bilo načelo, da posamezne prvine nimajo nikakršne pravne samostojnosti[,] predrto že s pojmovanjem zastaranja posameznih kaznivih dejanj. Prepoved ponovnega sojenja se tako ne nanaša na pravno opredelitev nekega ravnanja obdolženca kot nadaljevanega kaznivega dejanja, temveč na določen življenjski primer"
in
"se tako načelo ne bis in idem lahko upošteva le tedaj, ko so naknadno odkrita kazniva dejanja takšne narave, da ne morejo biti predmet nove obtožbe, ali kadar bi pregon teh dejanj z novo obtožbo kršil načelo poštenega postopka oziroma bi pomenil zlorabo pravic".
Stališče, sprejeto v tej sodbi, se mi zdi dokaj smelo, morda celo preveč, saj je v nasprotju tako z dolgoletno sodno prakso in teorijo (ne le našo, temveč tudi s hrvaško, kjer imajo podobno zakonsko ureditev kot pri nas, in nemško, kjer pa institut nadaljevanega kaznivega dejanja ni kodificiran) kot tudi, kar je še pomembnejše, z zakonom - 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1), ter končno s stališčem, na katerem temelji odločba Ustavnega sodišča.
Zgodovinski prikaz
V Kazenskem zakoniku (KZ), kot tudi že pred tem v KZ RS in KZ SFRJ, institut nadaljevanega kaznivega dejanja ni bil opredeljen, temveč je bila presoja, ali gre v konkretnem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje (navidezni realni stek) ali pa za realni stek, prepuščena sodišču oziroma sodniku.
V teoriji so se za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja izoblikovali stalni (konstantni) in vsaj en spremenljiv (variabilni) element. Konstantni elementi so bili istovrstnost storjenih kaznivih dejanj, časovna povezanost (kontinuiteta) posameznih dejanj, ki se povezujejo v celoto, in enoten psihični odnos storilca do kaznive kontinuirane dejavnosti (glede tega elementa so v praksi in v teoriji različna stališča), pri čemer so morala biti vsa storjena dejanja sestavni del kontinuirane kriminalne dejavnosti. Poleg tega pa je moral biti podan vsaj še en objektiven (isti kraj storitve, isti oškodovanec, izkoriščanje iste priložnosti, isti modus operandi itd.) ali subjektiven variabilni element (isti nagib, skupni načrt sostorilcev, opravljanje iste osebne dolžnosti ipd.).
Za nadaljevano kaznivo dejanje je torej šlo, kadar so bila ugotovljena dejstva, ki so ustrezala tem kriterijem in na podlagi katerih je bilo mogoče presoditi, da gre za kriminalno dejavnost, ki je po naravi stvari enota - celota. Da se več kaznivih dejanj istega storilca pojavlja kot celota, ki se praviloma lahko oceni le kot taka, je menil tudi J. Buturović. Menil je še, da je eden od najpomembnejših vzrokov za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja dejstvo, da ta konstrukcija pomaga, da se ustrezno oceni stopnja družbene nevarnosti vseh kaznivih dejanj, ki so sestavni del tega instituta. Realna in pravilna ocena družbene nevarnosti po njegovem tako ne bi bila mogoča, če bi se družbena nevarnost ocenjevala za vsako dejanje posebej in ne bi upoštevali njihove medsebojne povezanosti in kriminalne količine.
Sodna praksa se je v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem spreminjala, saj je od sprva dokaj odklonilnega odnosa do konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pozneje prišlo do široke uporabe (celo preširoke), ko so sodišča in pred njimi že državno tožilstvo tvorila konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja iz ne tako povezanih posamičnih dejanj, storjenih v daljšem obdobju. To pa je povzročalo številne probleme, predvsem pri uporabi splošnega dela kazenskega zakonika (vprašanja, ki so se nanašala na zastaranje, prepoved retroaktivne veljave kazenskega zakonika, identiteto kazenskopravne norme pri kaznivih dejanjih, ki so storjena v tujini), pogosto se je tudi dogajalo, da so bila v takih primerih odkrita že po pravnomočni obsodbi nova istovrstna kazniva dejanja, ki bi bila zajeta v obsodbo za nadaljevano kaznivo dejanje, če bi se v času sojenja zanje vedelo.
Slednje, torej problem že razsojene stvari, je reševal prej veljavni Zakon o kazenskem postopku, ki je v 6. točki prvega odstavka 404. člena, v kateri so navedeni obnovitveni razlogi, dovoljeval v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za katero drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih dejanj, obnovo postopka v škodo ali v korist obsojenca, če so stranke navedle nova dejstva ali predložile nove dokaze, ki so kazali na to, da je obsojenec storil dejanje, ki bi bilo obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, če bi se zanj prej vedelo, ali če bi kazali na to, da obsojenec ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi ta dejstva bistveno vplivala na odmero kazni. Šlo je torej za določbo, ki je omogočala spremembo dejanskega stanja pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki pomeni eno kaznivo dejanje v primeru, če so se po pravnomočnosti pokazala nova dejstva in dokazi, ki bi lahko bistveno vplivali na obsodbo tako v korist kot tudi v breme storilca.
Ta procesni zakon je bil sicer predpis SFRJ, vendar pa so se po določbi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 do izdaje ustreznih predpisov v RS zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, smiselno uporabljali kot republiški, če niso nasprotovali pravnemu redu RS. Določba 6. točke prvega odstavka 404. člena ZKP je tako veljala vse do odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-27/92 z dne 9. julija 1992, v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da je ta določba, kolikor dopušča obnovo kazenskega postopka v škodo obsojenca, v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in se od 25. junija 1991 ne uporablja več kot predpis RS. Ustavno sodišče je kot razlog svoje odločitve posebej poudarilo, da:
"je bil obsojenec za nadaljevano kaznivo dejanje (isto velja tudi za primer, ko je obsojenec spoznan za krivega za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih kaznivih dejanj) že obsojen in se mu nato upoštevaje določbo 6. točke prvega odstavka 404. člena ZKP v obnovljenem postopku ponovno sodi za isto kaznivo dejanje, pa čeprav v večji ali manjši količini".
To pa je v neskladju z 31. členom Ustave RS. To pomeni, da je od posega Ustavnega sodišča v določbe ZKP v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje (ali za druga serijsko izvršena dejanja) dovoljena le obnova v korist obsojenca, kar je uzakonjeno tudi v 5. točki prvega odstavka 410. člena zdaj veljavnega ZKP.
S prepovedjo obnove v škodo obsojenca v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja se je zaostril problem naknadno odkritih kaznivih dejanj, ki bi bila, če bi se zanje vedelo v času sojenja, zaobsežena s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Da ne bi prihajalo do pretiranega privilegiranja storilcev serijskih kaznivih dejanj, je sodišče v določenih primerih iz tako imenovanih kriminalitetnopolitičnih razlogov odstopilo od konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Obdolženca je spoznalo za krivega storitve več kaznivih dejanj v realnem steku, če je izvedelo, da je (bi lahko bil) v postopku še zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje pregon ne bi bil več dopusten. To je pomenilo, da pravna opredelitev nekega serijskega ravnanja storilca ni bila več odvisna od tega, ali so podani konstantni in variabilni elementi, temveč od tega, ali je sodnik izvedel, da je obdolženec še v enem kazenskem postopku zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, storjenih v istem obdobju. Tak postopek seveda ni prispeval k pravni varnosti.
Ne glede na spremembe določb procesnega zakona v zvezi z obnovo in spremembo sodne prakse, ki je bila do uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja vse bolj zadržana, so sodišča sledila teoriji in utečeni sodni praksi. V primerih, ko je bil obsojenec že pravnomočno obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje in pozneje obtožen za kazniva dejanja, ki bi sicer, če bi bila prej odkrita ali zajeta v obtožbi, spadala v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja v obsodilni sodbi, so sodišča vselej presodila, da gre za že razsojeno stvar.
Nadaljevanje članka > Barbara Zobec: Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa, 2016, št. 16-17
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
