To velja tako za institute splošnega dela kot (in še posebej) tudi za zunanje meje posameznih inkriminacij in razmerja med njimi, torej za posebni del materialnega kazenskega prava. Prav v cestnem oziroma množičnem osebnem prometu po javnem prostoru pa se srečujejo potencialno zelo raznovrstne dobrine in z njimi interesi kazenskopravnega varstva.
Segajo od izrazito javnih, za posamezne udeležence v prometu in za druge subjekte, ki utegnejo zaradi prometa utrpeti kakšno škodo neosebnih in nerazpoložljivih (nedisponibilnih) dobrin (splošna varnost, pretočnost prometa kot ekonomska infrastrukturna dobrina), do najbolj osebnih in hkrati tudi že na prvi pogled zelo pomembnih, kot so življenje človeka in njegova temeljna telesna integriteta in osebna varnost, z vsemi nelahkimi vprašanji razpoložljivosti (disponibilnosti) teh dobrin vred. Takšna srečevanja osebnih in neosebnih kazenskopravnih dobrin v pravu so vselej zapletena. Vse kaže, da imajo še zlasti v cestnoprometnem kazenskem pravu obliko nekakšnih neosebno-osebnih konglomeratov ali grozdov, z vsestransko problematično notranjo hierarhijo in značilno meglenimi etičnimi in kriminalitetnopolitičnimi težišči, kar vodi v številne dogmatične probleme zlasti na področju stekov in protipravnosti kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja, pa tudi odmere kazni.
Kaj sploh varuje oziroma želi varovati inkriminacija Kazenskega zakonika (KZ-1) z naslovom Nevarna vožnja v cestnem prometu (324. člen)?
V Sloveniji se zdi problematika kazenskopravnih dobrin znotraj cestnoprometnega kazenskega prava prav ta hip še posebej zahtevna, ker je zakonodajalec leta 2008 z uveljavitvijo KZ-1 in tamkajšnjim radikalnim spreminjanjem temeljev tega prava v posebnem delu KZ-1 odstopil od prejšnje tradicionalne toge represivnostne omejenosti na poškodbeni delikt z zelo nepravnostno močnim, kot pravimo, agresivnim telesnim objektivnim pogojem kaznivosti (in etično zvodenelimi hujšimi posledicami predvsem v delu kumuliranja več smrti ljudi kar v isto bit inkriminacije) in ji brez omembe vrednih prestrukturiranj tega starega poškodbenega stebra dodal nov, s starim v veliki meri nezdružljiv steber: ogrozitveni delikt iz 324. člena KZ-1. Plastično povzeto: zaradi konceptualne dobršne nezdružljivosti teh dveh stebrov je slovenska zgradba cestnoprometnega kazenskega prava vegasta, nestabilna, postrani, drsi in vsaj dogmatično močno stremi k razpadu.
Za pravilno razumevanje nepravnostnega bistva inkriminacije iz 324. člena KZ-1, še posebej v njenem razmerju do starega 323. člena KZ-1 (Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), je zato koristen vsaj kratek pogled najprej na primerjalno kazensko pravo - tuji kazenskopravni sistem, ki je bil slovenskemu zakonodajalcu leta 2008 več kot očitno zgled pri oblikovanju vsebine 324. člena KZ-1, in tudi na zgodovino inkriminacijskega urejanja cestnega prometa pri nas. Šele potem bo smiselno podrobneje pogledati temeljne probleme znotraj 324. člena KZ-1.
»Materno« ogrozitveno cestnoprometno kazensko pravo -nemški zakonodajni in teoretski zgled
Kazniva dejanja, uvrščena v nemško glavno kazensko zakonodajo, so združena v posebnem delu (besonderer Teil ) Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch, v nadaljevanju StGB). V 28. oddelku posebnega dela StGB z naslovom Splošno nevarna kazniva dejanja najdemo glavnino cestnoprometnih kaznivih dejanj v StGB, osrednjo vlogo v njej pa zavzema inkriminacija z naslovom ogrožanje cestnega prometa (Gefahrdung des Strafienverkehrs) iz § 315c. Ta v 1. točki prvega odstavka vsakomur prepoveduje vožnjo vozila v cestnem prometu, če (a) zaradi uživanja alkoholnih pijač ali drugih opojnih snovi ali (b) zaradi duševnih ali telesnih pomanjkljivosti ni sposoben varno voziti in s tem ogroža življenje ali telo drugega človeka ali tuje stvari pomembne vrednosti. Izrecno je prepovedan tudi poskus take vožnje (drugi odstavek § 315c StGB).
V 2. točki prvega odstavka je prepovedano »grobo prometno protipravno in brezobzirno:
- neupoštevanje prednosti,
- napačno prehitevanje in siceršnja napačna vožnja pri prehitevanju,
- nepravilna vožnja ob prehodu za pešce,
- prehitra vožnja na nepreglednih odsekih, v križiščih in stičiščih cest ter na železniških prehodih,
- neupoštevanje pravila vožnje po desni strani vozišča na nepreglednih odsekih,
- obračanje, vzvratna vožnja ali vožnja v nasprotni smeri od dovoljene na avtocestah ali cestah, rezerviranih za motorna vozila, vključno s poskusi,
- neoznačenje stoječih ali obstalih vozil na zadostni razdalji, čeprav bi bilo to potrebno za zavarovanje prometa, če se s temi ravnanji ogroža življenje ali telo drugega človeka ali tuje stvari pomembne vrednosti«.
Predpisana kazen za 1. in 2. točko prvega odstavka je alternativno zaporna do pet let ali denarna (v splošnih okvirih za to vrsto kazni). Pri obračanju, vzvratni vožnji in vožnji v nasprotni smeri od dovoljene na posebnih kategorijah cest je poskus teh kršitev izrecno zajet med zakonskimi znaki, sicer pa v drugem odstavku § 315c StGB glede na oblikovanost te inkriminacije ni kazniv. Po določbi tretjega odstavka istega paragrafa se (alternativno z zaporno kaznijo do dveh let ali denarno kaznijo v enakih okvirih kot po prvem odstavku) kaznuje tudi vsakdo, kdor v primerih iz prvega odstavka nevarnost povzroči malomarno (ne glede na naklep ali malomarnost v zvezi s posameznimi kršitvami cestnoprometnih predpisov). Zakonodajalec v § 315c StGB sicer ne ločuje med naklepom in malomarnostjo.
Pri prikazanem ogrožanju cestnega prometa gre za konkretno ogrozitveno inkriminacijo, ki ima za predmet varstva človekovo življenje in telo ter premoženje pomembne vrednosti (to je po nemški sodni praksi trenutno nad 1.000 evrov), hkrati pa, vsaj po večinskem stališču teorije in judikature, prometno varnost. Pri tem najdemo v nemški kazenskopravni teoriji in tudi judikaturi tradicionalna nihanja in antagonistična polemiziranja, katera od teh dobrin je primarna oziroma prednostna. Glede izvršitvenega ravnanja je očitno, da gre pri inkriminaciji za katalog najnevarnejših oblik prepovedanega vedenja v cestnem prometu (tako imenovanih smrtnih grehov cestnega prometa). Prometnopravna in kazenskopravna teorija poudarjata, da gre za izbor protipravnih ravnanj, ki so izkustveno posebno pogost vzrok nesreč v cestnem prometu.
V istem oddelku posebnega dela StGB najdemo v § 316 zelo temeljno cestnoprometno inkriminacijo: omamljenost v prometu (Trunkenheit im Verkehr). Prepoveduje vožnjo vozila v prometu, kadar voznik zaradi uživanja alkoholnih pijač ali drugih opojnih snovi ni več sposoben varne vožnje. Po določbi drugega odstavka istega paragrafa je z enako kaznijo (alternativno zaporno do enega leta ali denarno v splošnih okvirih za to vrsto kazni) kazniva tudi malomarna izvršitev. Inkriminacija je abstraktno ogrozitvena (predmet varstva je očitno prometna varnost), izrecno subsidiarna glede na konkretno ogrozitvena cestnoprometna kazniva dejanja, in kriminalitetnopolitično pomeni (glede na že prikazana določila točke 1a prvega odstavka § 315c) dodaten represiven odziv nemškega zakonodajalca na »nesreče s škodo na ljudeh, ki so posledica opitosti voznikov«.
Nemško kazensko pravo pojem vozilo v skladu z relevantnimi določbami iz StVO uporablja za napravo, namenjeno prevozu oseb ali stvari in udeleženo v javnem prometu. Sem prištevajo osebne in tovorne avtomobile vseh vrst, kolesa z motorjem ali brez, delovne stroje, ki se lahko premikajo po površini zemlje na motorni ali drug pogon, živalske vprege, tudi invalidske vozičke na motorni ali ročni pogon. Izvzeti so stroji in invalidski vozički, ki jih potiska pešec, pa tudi tako imenovana posebna sredstva za premikanje (besondere Fortbewegungsmittel), med katera uvrščajo kotalke, vključno s priljubljenimi inline-kotalkami, otroške vozičke, sani brez strojnih pogonov in podobno. Motorno vozilo je vrsta vozila, kot jo tehnično kompleksno definira določba drugega odstavka § 1 StVG, medtem ko je definicija javnega prometa v nemškem kazenskem pravu vezana na javni prostor in neodvisna od lastništva zemljišč ali prometnih naprav.
Voziti (vozilo oziroma motorno vozilo) po nemški kazenski judikaturi pomeni, da nekdo s primerno uporabo pogonskih moči, za kar je sam odgovoren ali soodgovoren, spravi vozilo v javnem prometnem prostoru v premikanje ali vozilo z upravljanjem njegovih tehničnih naprav med vožnjo po javnem prometnem prostoru v celoti ali vsaj deloma krmili (Bundesgerichtshof, BGH 18, 8, skoraj enako tudi BGH 35, 393). Zato je vožnja (ravnanje »voziti«) po nemškem kazenskem pravu podvrsta udeležbe v prometu. V vsakem primeru mora biti premik navzven opazen, na primer z učinkovitim zavrtenjem koles (BHG 35, 390), ni pa bistveno, ali se vozilo premika z močjo motorja ali na primer zaradi težnosti (BGH 35, 394). Ne zadošča na primer s silo telesa porivati vozilo po klančini navzdol, zgolj vžgati motor, sesti za krmilo za vožnjo pripravljenega vozila in podobno, kajpak pa takšna ravnanja lahko pomenijo poskus posameznih cestnoprometnih kaznivih dejanj (na primer po točki 1a prvega odstavka § 315c StGB).
Posebne strokovne pozornosti je v Nemčiji deležen tudi skupni standard grobe protipravnosti in brezobzirnosti iz definicije vseh tako imenovanih smrtnih grehov cestnega prometa v 2. točki prvega odstavka § 315c StGB. Groba protipravnost pomeni, da mora biti (kataloško v 2. točki prvega odstavka § 315c StGB izčrpno navedena) kršitev (cestnoprometnega) predpisa objektivno posebno huda (na primer kar dvakratno prekoračena najvišja dovoljena hitrost). Element brezobzirnosti sodna praksa definira kot »sebično ignoriranje dolžnosti ali brezbrižno vnaprejšnje potlačevanje pomislekov v zvezi z lastnim ravnanjem« (BGH 5, 392) in s tem zajema tako naklep kot malomarnost glede posameznih »smrtnih grehov« iz 2. točke prvega odstavka § 315c StGB.
Različni teoretiki poudarjajo, da je kumulativno kombinirano merilo grobe protipravnosti in brezobzirnosti osrednji kriterij razmejitve med prometnimi prekrški in kaznivimi dejanji, toda trenutna formulacija z njeno pravosodno razlago vred tej pomembni nalogi ni kos; zlasti element brezobzirnosti naj bi bil premalo jasen oziroma preširok. Kazenskopravna teorija ju oba živahno kritizira (in vprašanje je, ali se je slovenski zakonodajalec leta 2008 tega v celoti zavedal, ko se je z uvajanjem pojmov predrzne in brezobzirne vožnje v slovensko cestnoprometno kazensko pravo prek novega 324. člena KZ-1 tako očitno zgledoval po nemški grobi protipravnosti in brezobzirnosti iz § 315c StGB). Kakorkoli že, groba protipravnost je očitno objektivni element, ki iz dometa inkriminacije § 315c StGB izriva konkretne ogrozitve (življenja, telesa in premoženja pomembne vrednosti), ki so zaradi objektivnih okoliščin relativno bagatelne, brezobzirnost pa subjektivni element.
Kot je bilo že omenjeno, je prepovedana posledica vseh izvršitvenih ravnanj kaznivega dejanja ogrožanja cestnega prometa iz § 315c StGB konkretna nevarnost za življenje, telo ali stvari večje vrednosti. To pomeni, da nemški zakonodajalec predvsem ni fiksiran zgolj na neposrednost nevarnosti za življenje človeka, kot je v 324. členu KZ-1 slovenski, niti ne zgolj na življenje človeka. Nemškemu zakonodajalcu ni posebej potrebna (in mu za kaznivost znotraj kazenskega prava tudi ne zadošča) splošna nevarnost, ni pa tudi potrebna nevarnost za udeleženca v prometu ali za njegove stvari (po sodni praksi zadošča ogrožanje gostov za mizami pred obcestno gostilno, orača na polju, sopotnika v storilčevem vozilu, hiš ob cesti). Po BGH 27, 40 za kaznivost po § 315c StGB ne zadošča ogrožanje vozila, ki ga vozi storilec, pa ni njegova last (ker je vozilo sredstvo izvršitve in tako ne more biti hkrati predmet napada istega kaznivega dejanja). V nobenem primeru pa za dokaz nevarnosti ne zadošča golo dejstvo, da so bili v bližini spornega ravnanja ljudje ali da je bil na primer v storilčevem vozilu sopotnik ...
Nadaljevanje članka > prof. dr. Damjan Korošec: Kazenskopravne razsežnosti predrzne in brezobzirne vožnje v cestnem prometu; Odvetnik, 2016, št. 75, str. 48.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.