Kot v javnem povzetku svojega odklonilnega mnenja poudarja tudi italijanska sodnica Lattanzi, je sodba zelo pomanjkljivo obrazložena in temelji na selektivni analizi dokazov ter na sklepanju, ki bodisi ni merodajno za presojo kazenske odgovornosti bodisi je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso MKSJ, pogosto pa izhaja celo iz napačne uporabe merodajnega prava.
Vojislav Šešelj, ustanovitelj in vodja februarja 1991 ustanovljene Srbske radikalne stranke (SRS), je bil ves čas svoje politične kariere, pred in med tragičnim jugoslovanskim konfliktom, glavni zagovornik in spodbujevalec etničnega čiščenja ozemelj, ki so si jih ob razpadu Jugoslavije lastili Srbi. Skrajno nacionalistični snovalec "Velike Srbije", ki bi združevala vse Srbe iz nekdanje skupne države na ozemlju z zahodno mejo po liniji Karlobag-Virovitica-Karlovac-Ogulin (t. i. "Šešljeva" linija), je novačil in v boj pošiljal krvoločne paravojaške enote t. i. šešljevcev in četnikov.
Obtožnica
Prvotna obtožnica proti Vojislavu Šešlju je bila na MKSJ vložena 15. januarja 2003, zadnja, operativna obtožnica pa je bila vložena 7. decembra 2007. Šešelj se je 23. marca 2003 sam predal haaškemu sodišču, na katero so ga prepeljali dan pozneje.
Tožilstvo je Šešlja v devetih točkah operativne obtožnice bremenilo preganjanja (1. točka) in deportacije ter prisilne preselitve prebivalstva (10.-11. točka) kot hudodelstev proti človečnosti ter umorov (4. točka), mučenja in krutega ravnanja (8.-9. točka) in uničevanja verskih ali izobraževalnih objektov in plenjenja javnega ali zasebnega premoženja (12.-14. točka) kot vojnih hudodelstev, storjenih med letoma 1991 in 1993 v Vukovarju na Hrvaškem, Zvorniku, Sarajevu, Mostarju in Nevesinjah v BiH ter v vojvodinski vasi Hrtkovci.
Obtožnica je zatrjevala Šešljevo osebno kazensko odgovornost na podlagi vseh oblik udeležbe po prvem odstavku 7. člena Statuta MKSJ, vključno z udeležbo v skupnem hudodelskem podvigu (angl. joint criminal enterprise) za trajno odstranitev nesrbskega prebivalstva s približno tretjine ozemlja nekdanje republike Hrvaške ter velikih delov BiH. Med sojenjem je tožilstvo svoje navedbe glede Šešljeve odgovornosti onkraj sodelovanja v skupnem hudodelskem podvigu omejilo na izvršitev, napeljevanje ter pomoč in podporo pri storjenih hudodelstvih.
Sojenje prepleteno s postopkovnimi zapleti
Glede na razmeroma skop obseg obtožnice je sojenje proti Šešlju trajalo neverjetnih sedem let, zaznamovali pa so ga številni postopkovni zapleti. Že v pripravljalnem postopku je bil Šešlju, ki se je spočetka branil sam, avgusta 2006 dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti zaradi oviranja postopka - Šešelj je vseskozi javno in v svojih izjavah med postopkom žalil sodišče, zavračal dobroverno sodelovanje s senatom, vlagal za postopek nemerodajne zahteve, razkrival zaupne dokumente nepooblaščenim osebam in zastraševal morebitne priče tožilstva. V začetku leta 2009 je bilo sojenje za skoraj leto dni prekinjeno zaradi Šešljevega nadaljnjega zastraševanja prič in razkritja identitete številnih prič tožilstva, ki so spričo zastraševanja pozneje zavrnile sodelovanje s tožilstvom in želele pričati kot priče obrambe. Šešelj je bil zaradi tega tudi trikrat obsojen na skupno skoraj pet let zaporne kazni.
Zapletov pa ni manjkalo tudi na strani sodišča. Avgusta 2013 je bil na Šešljev predlog iz senata zaradi pristranskosti izločen sodnik Harhoff. Harhoff je junija 2013 v pozneje razkritem zasebnem sporočilu 56 naslovnikom kritiziral tedanji trend oproščanja obtožencev pred MKSJ, ki naj bi bil rezultat ameriško-izraelskih političnih pritiskov novega predsednika sodišča Theodorja Merona, in izrazil naklonjenost dotedanji redni praksi obsojanja, ki naj bi temeljila na "domnevi" kazenske odgovornosti voditeljev za hudodelstva, storjena z njihovo vednostjo. Po imenovanju sodnika Nianga namesto izločenega Harhoffa se je sojenje nadaljevalo kljub ponavljajočim se dodatnim zahtevam Šešlja po izločitvi in zamenjavi tudi preostalih sodnikov sodečega senata (predsednika Antonettija in sodnice Lattanzi).
Šešelj je v nadaljevanju z zahtevami po razrešitvi in kaznovanju zaradi žalitve sodišča nekajkrat (neuspešno) napadel tudi generalno tožilko Carlo del Ponte in njenega naslednika Sergea Brammertza, novembra 2014 pa je v do takrat že razvpiti sodni sagi dodatno pretresla proprio motu odločitev sodečega senata, da Šešlja iz humanitarnih razlogov začasno izpusti v Srbijo zaradi slabega zdravstvenega stanja. Odločitev, ki jo je pozneje delno razveljavil pritožbeni senat sodišča, je bila v nasprotju z uveljavljeno prakso sprejeta brez predhodne pridobitve stališča tožilstva in ni vsebovala potrebnih varnostnih ukrepov za zagotovitev vrnitve Šešlja v Haag, če bi sodišče tako zahtevalo, zaradi česar je ta razglasitev sodbe 31. marca 2016 pričakal v Beogradu.
Sodba sodečega senata, sprejeta z dvema glasovoma (predsedujoči sodnik Antonetti in sodnik Niang) proti enemu (sodnica Lattanzi), je s pravno strokovnega stališča milo rečeno porazna. Ker v njej kar mrgoli usodnih napak, od skrajno pomanjkljive obrazložitve do selektivne analize dokaznega materiala in s sodno prakso neskladnih dejanskih in pravnih ugotovitev, v tem prispevku poudarjam le nekatere najočitnejše, na katere se bo najverjetneje osredotočila tudi pritožba tožilstva.
Nadaljevanje članka > Dominika Švarc: Po Karadžiću Šešelj: oprostilna sodba v posmeh žrtvam in mednarodnemu kazenskemu sodstvu, Pravna praksa, 2016, št. 15.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
