Neminem laedere (nikomur škodovati). To je temeljna ideja, iz katere izhajajo pravila odškodninskega prava, ideja, ki gradi na tem, da ni primerno in pravično, da bi škodo nosil oškodovanec sam. To idejo kot eno temeljnih načel prepovedi povzročanja škode uzakonja tudi Obligacijski zakonik (OZ). To načelo velja samo v primeru, če lahko povzročitev škode nekomu pripišemo, saj zgolj okoliščina, da je prišlo do škode, še ne pomeni, da zanjo nekdo tudi odgovarja. Za to, da lahko tej drugi osebi pripišemo breme odgovornosti, mora obstajati neki razlog.
Obravnavano tematiko bom predstavila predvsem v luči relevantne sodne prakse. Pravna teorija namreč odškodninsko pravo označuje kot "judikatno pravo", torej tisto, ki ga v velikem delu ustvarja sodna praksa. OZ ima sicer kar nekaj določb, ki se nanašajo na tematiko odškodninskega prava, vendar te določbe pogosto vsebujejo nedoločene pravne pojme, katerih razlaga je večinoma prepuščena sodiščem, zato je pregled sodne prakse nujen.
Pravni okvir
Temeljni zakon na področju javnih cest je Zakon o cestah (ZCes-1), ki uzakonja enotna pravila za gradnjo, upravljanje in vzdrževanje javnih cest. Ker je gradnja in vzdrževanje javnih cest v javnem interesu, je zakonodajalec določil,6 da je redno vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba. Način izvajanja vzdrževanja državnih cest določi vlada s sprejetjem ustrezne uredbe, občinskih cest pa občina s sprejetjem ustreznega odloka. Upravljavci javnih cest so dolžni organizirati vzdrževanje, nadzor in varstvo javnih cest tako, da na podlagi predpisov o javnih cestah in predpisov o gospodarskih javnih službah te naloge s pogodbo oddajo izvajalcem vzdrževanja javnih cest.
Razmerje med upravljavcem in vzdrževalcem javne ceste
Ker zakon vzpostavlja ločevanje med upravljavci in vzdrževalci javnih cest, je treba v primeru, ko na javni cesti nekomu nastane škoda, predvsem ugotoviti, zoper koga lahko upravičena oseba uveljavlja povrnitev škode. S tem v zvezi je pravno gledano pomembno predvsem vprašanje dopustnosti prenosa odškodninske odgovornosti s sklenitvijo koncesijske pogodbe z upravljavca javne ceste na njenega vzdrževalca.
Sprva se je Vrhovno sodišče RS nagibalo k stališču, da je za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobrega, odločilno, kdo je upravljavec javnega dobrega, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobrega. Upravljavec javne ceste naj bi svojo obveznost vzdrževanja ceste izpolnil že s tem, ko je na vzdrževalca javne ceste pogodbeno prenesel svojo obveznost in zato naj ne bi bil odgovoren za samo izvajanje rednega vzdrževanja javnih cest, ampak le za izbiro ustreznega izvajalca in za izvajanje primernega nadzora nad njim.
Do preobrata v praksi Vrhovnega sodišča RS je prišlo z izdajo sklepa v zadevi II Ips 19/2007 z dne 8. oktobra 2009, v katerem je sprejelo stališče, da okoliščina, da upravljavec javne ceste podeli pooblastilo za izvajanje javne službe rednega vzdrževanja, ne pomeni niti, da se je s podelitvijo pooblastila razbremenil odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem javnih cest, niti tega, da se je s tem razbremenil odgovornosti za opravo nalog, ki jih je zaupal drugemu.
Odškodninska odgovornost je namreč odgovornost na podlagi zakona, kar pomeni, da se je odgovorna oseba ne more razbremeniti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo.
Tako je razumna posledica dejstva, da je upravljavec na podlagi predpisov dolžan voditi vzdrževanje cest, (tudi) njegova odškodninska odgovornost za opustitev dolžnega vzdrževanja. Stališče, da je za kršitev določb o obveznostih izvajalca javne službe odgovoren le izvajalec javne službe, upravljavčeva odgovornost pa bi bila omejena le na opustitev dolžnega nadzora, bi bilo namreč vprašljivo tudi z vidika predvidljivosti uporabnikovega pravnega položaja. Slednji mora za učinkovito uveljavljanje svoje pravice vedeti, na koga naj naslovi svoj odškodninski zahtevek, pri ugotavljanju zavezanca pa mu ne sme biti naloženo nesorazmerno breme.
Enoznačen odgovor, ali je upravljavec odgovoren le za izvajanje nadzora nad izvrševanjem vzdrževanja, pa daje Zakon o gospodarski javni službi (ZGJS), ki v 53. členu določa, da je koncendent subsidiarno odgovoren za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabniku ali drugi osebi, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena druga vrsta odgovornosti. Določbe ZGJS sicer ne določajo, kdaj nastopi ta subsidiarna odgovornost, vendar je treba po mnenju Vrhovnega sodišča RS predmetno določbo razumeti tako, da odgovornost koncendenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca gospodarske javne službe v razumnem roku ne dobi odgovora oziroma je ta zahtevek zavrnjen.
Nadaljevanje prispevka > Laura Šiftar: Odškodninska odgovornost upravljavcev in vzdrževalcev javnih cest, Pravna praksa, 2015, št. 47
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
