Generalni pravobranilec se je zato odločil, da pojasni sodno prakso s tega področja, ki bo ponudila tudi rešitev te zadeve. Po njegovem je treba pojem priobčitve javnosti razlagati na podlagi istih meril ne glede na to, ali se uporabi ta pojem iz 3(1) člena direktive 2001/29 ali 8(2) člena direktive 2006/115.
Družba Reha Training je v svojem centru za rehabilitacijo namestila televizijske sprejemnike za svoje paciente. Družba nikoli ni zaprosila za izdajo dovoljenja za predvajanje pri družbi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na glasbenem področju v Nemčiji (družba GEMA). Pri GEMA so bili mnenja, da gre pri predvajanih vsebinah (iz zbirke, ki jo upravlja) za priobčitev javnosti in je zato treba plačati nadomestilo.
Nemško sodišče je bilo mnenja, da dejanje v tej zadevi pomeni priobčitev javnosti po obeh direktivah, vendar pa zaradi zadeve SCF (komentar zadeve SCF, ki zaradi brezplačnosti predvajanja in zaprte skupine ljudi, ki ni javnost na splošno, ne smatra dejanja za priobčitev) ne more izreči take sodbe. Tudi v konkretni zadevi gre za posebno, relativno zaprto oz. omejeno skupino ljudi (zasebna skupina), ki se ne morejo označiti kot »osebe na splošno« (javnost).
Na sodišče EU so bila predložena štiri predhodna vprašanja; ali je treba pojem priobčitev javnosti po obeh direktivah presojati na podlagi istih meril (navedena so štiri merila, recital 24), ali se vprašanje priobčitve javnosti v tem primeru (in podobnih) presoja po 3(1) členu direktive 2001/29 ali 8(2) členu direktive 2006/115 ter ali sodišče vztraja na sodni praksi (zadeva SCF, predvajanje v zobozdravstveni ordinaciji), da v takih primerih ne gre za priobčitev javnosti.
Glede uporabe enakih meril je generalni pravobranilec pojasnil razsodbo sodišča, da je pojem priobčitve v direktivah uporabljen v različnih kontekstih in da direktivi zasledujeta sicer podobne, a vendarle drugačne cilje ter tudi podeljujeta različne pravice. 3(1) člen direktive 2001/29 podeljuje avtorjem preventivno pravico, da preprečijo predvajanje del javnosti, člen 8(2) direktive 2006/115 pa podeljuje izvajalcem in proizvajalcem fonogramov pravico do nadomestila, ki je ni mogoče izvrševati, dokler ni priobčitve javnosti, torej gre za ekonomsko naravo pravice.
Glede izvršitve dejanja priobčitve javnosti je treba opraviti celostno presojo položaja in pri tem upoštevati več dodatnih soodvisnih meril. Ta merila je treba uporabiti tako posamično kot ob upoštevanju njihovih medsebojnih povezav.
Vendar pa je generalni pravobranilec kljub temu mnenja, da uporaba pojma v različnih kontekstih in za različne cilje še ni zadosten razlog za uporabo različnih meril presoje. Enotnost prava Unije pa predstavlja pomembno načelo, ki ga je potrebno zasledovati, razen če zakonodajalec ni določil drugače. Generalni pravobranilec je poudaril tudi, da je Sodišče za razlago člena 8(2) Direktive 2006/115 uporabilo merila, ki jih je izoblikovalo v sodni praksi v zvezi z razlago člena 3(1) Direktive 2001/29. Poleg tega pa pravice, četudi različne, izhajajo iz istega izvora priobčitve javnosti.
Generalni pravobranilec je na podlagi teh ugotovitev mnenja, da je treba pojem priobčitve javnosti razlagati enotno na podlagi istih meril.
Glede uporabe ene ali druge direktive, torej drugega vprašanja, je generalni pravobranilec ponovil, da direktiva 2001/29 varuje pravice avtorjev, direktiva 2006/115 pa pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Poleg tega se z uporabo direktive 2001/29 ne sme posegati v direktivo 92/100 (in njeno kodificirano verzijo 2006/115), razen če ni določeno drugače. Generalni pravobranilec zato meni, da se v tem primeru lahko uporabita obe direktivi.
Glede opredelitve ali je ravnanje iz postopka priobčitev javnosti ali ne oz. ali tudi za to zadevo velja sodna praksa glede priobčitve, generalni pravobranilec meni, da je v sodni praksi sodišča EU dovolj jasno prikazan trend široke razlage pojma priobčitev javnosti. Pojem priobčitve javnosti je sodišče obravnavalo v več primerih in določilo štiri kriterije za njegovo presojo. Ti kriteriji so obstoj dejanja priobčitve, ki je odvisno od vloge uporabnika, priobčitev varovanega dela javnosti, novo naravo te javnosti in pridobitnost priobčitve.
Dejanje priobčitve javnosti mora obsegati dva kumulativna elementa, priobčitev dela in priobčitev tega dela javnosti.
Dejanje priobčitve mora biti namerno dejanje uporabnika, ki ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja omogoča dostop do varovanega dela svojim strankam. Pri tem posredovanju pa ne gre zgolj za tehnično sredstvo za zagotovitev ali izboljšanje sprejemanja prvotnega oddajanja, ampak gre za dejanje brez katerega njegove stranke ne morejo uživati del, ki se oddajajo. V smislu široke razlage posredovanje pomeni kateri koli prenos varovanega dela, ne glede na uporabljeno sredstvo ali tehnološki proces.
Tako je bilo v več primerih že odločeno, da upravljavci gostišča, hotela ali termalne ustanove izvedejo dejanje priobčitve, če svojim strankam zavestno posredujejo varovana dela, tako, da namerno oddajajo signal prek televizijskih ali radijskih sprejemnikov, ki so jih namestili v svoji ustanovi (recital 48, opomba 22). Na tej podlagi je generalni pravobranilec prepričan, da je družba Reha Training izvedla dejanje priobčitve.
Glede drugega elementa, t.j. javnosti, pa generalni pravobranilec ugotavlja, da mora obstajati nedoločeno dovolj veliko število morebitnih naslovnikov, pri tem pa je treba poleg tega, koliko oseb ima istočasno dostop do istega dela, upoštevati tudi to, koliko od njih do tega dela dostopa zaporedno. Opozoril je še, da mora iti za javnost, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, t.j. neposredne uprizoritve ali izvedbe dela.
Generalni pravobranilec nadalje omeni sodbo SCF, kjer gre za zobozdravstveno ordinacijo, stranke pa so povečini stalne in predstavljajo določeno, dokaj majhno skupino morebitnih naslovnikov. Pri tem meni, da ta sodba predstavlja ozko razlago in odmik od siceršnje sodne prakse ter je relevantna le za poseben dejanski okvir te sodbe. Če bi to razlago uporabili širše, generalni pravobranilec meni, da bi preveč omejili avtorske pravice, s tem pa znižali nivo varstva, kar pa ni ne želeno, ne primerno.
Tako naj se javnost razlaga kot nasprotje zasebni skupini oseb, stranke rehabilitacijskega centra pa predstavljajo nedoločeno skupino oseb, saj se njihova sestava nenehno spreminja (obravnava traja 30 do 60 minut) in je lahko precej velika. Poleg hkratnega dostopa do varovanih del, je treba upoštevati tudi osebe, ki imajo zaporeden dostop do del.
Generalni pravobranilec meni, da je treba poleg teh dveh meril upoštevati in presoditi še merilo nove javnosti (sodba SGAE in Football Association Premier League), ki je drugačna od tiste, na katero se nanaša prvotna priobčitev. Ko avtor dovoli oddajanje svojega dela, običajno ne upošteva vseh oseb, ki bodo sekundarno deležne prenosa tega dela (vsi imetniki TV in radio sprejemnikov ter osebe v njihovem krogu). Zavesten prenos dela, ki se oddaja radiodifuzno, opravljen na kraju, ki je dostopen javnosti, dodatni javnosti, predstavlja priobčitev dela novi javnosti.
»Družba Reha Training je z namernim pošiljanjem signalov televizijskim sprejemnikom, ki jih je namestila v svojih prostorih, zunaj zasebne sfere omogočila, da so varovana dela spremljali njeni pacienti - tj. dodatna in posredna javnost, ki je avtorji niso predvideli, ko so dovolili radiodifuzno oddajanje svojih del -, ki jim spremljanje teh del brez posredovanja družbe Reha Training ne bi bilo na voljo.«
Generalni pravobranilec meni, da pridobitnost priobčitve ni nujen pogoj obstoja priobčitve, je pa lahko eden izmed potrditvenih pogojev. Da je priobčitev pridobitna, mora biti javnost ciljna z vidika uporabnika in da namenoma sprejme priobčitev (dejanski in nameren dostop) ter ne zgolj po naključju. Generalni pravobranilec je glede namenskega sprejema sicer zadržan, ker gre za subjektivno presojo in s tem težjo praktično uporabo. Za priobčitev tako zadostuje že, da ima javnost do dela dostop. Generalnemu pravobranilcu se zdi pomembno, da se glede pridobitnosti presodi, ali ima uporabnik od predvajanja koristi. V konkretni zadevi je mnenja, da se je družba namerno osredotočila na svoje paciente, da jim med čakanjem ponudi razvedrilo in skrajša čas čakanja. Gre za dodatno storitev, sicer nepovezano z zdravljenjem, ki vpliva na ugled in privlačnost ustanove.
Pojem priobčitev javnosti je treba opredeliti na podlagi istih meril ne glede na direktivo. Prav tako pa v konkretni zadevi tudi ni važno katera direktiva se uporabi glede tega pojma. Generalni pravobranilec je mnenja, da je treba priobčitev javnosti po obeh direktivah razlagati tako, da spada ravnanje upravljavca rehabilitacijskega centra v kontekst priobčitve javnosti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
