Nova smer nakazuje tudi nedavna sodba Vrhovnega sodišča, ki je izgubljeni dobiček kot posledico zlorabe prevladujočega položaja odmerilo glede na (protipraven) dobiček kršitelja. Boljše možnosti za odvzem takšnega dobička ponuja pravo neupravičene obogatitve. Obogatitveni zahtevek omogoča prenos dobička na oškodovanca tudi v obsegu, ki presega njegovo prikrajšanje. Zasebno pravo ne sme dajati spodbude za kršitve pravic. Zasebno uveljavljanje načela prepovedi, da kršilec obdrži protipravno pridobljen dobiček, je učinkovitejše od javnega.
1. Uvod
Kovanje dobička na račun škode oziroma krivice, prizadejane drugemu, nasprotuje naravni pravičnosti. Protipravno ravnanje se storilcu ne sme izplačati. Formulacije, podobne Pomponijevi, lahko najdemo tudi v nekaterih sodobnih pravnih ureditvah. Pričakovali bi, da se to brezčasno in univerzalno načelo uresničuje tudi z mehanizmi našega prava. V okviru javnega prava kazensko in upravno pravo izrecno določata, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali prekrškom, predviden pa je tudi način odvzema takšne koristi v korist države. Položaj pa je drugačen v zasebnem pravu: zdi se, da ni takšnega splošnega načela oziroma vsaj instituta, ki bi ga uresničeval.
Institut izročitve premoženjske koristi v zasebnemu pravu ni neznan, temveč je - v smislu izrecne zakonske ureditve - omejen na posamične primere. Bistvena razlika glede na javnopravni odvzem je v zasebni pobudi za odvzem in v zasebnemu prejemniku odvzetega dobička. Obligacijski zakonik predvideva zahtevek za prenos protipravno pridobljenega dobička pri tako imenovanem nepristnem poslovodstvu brez naročila: če nekdo opravlja posle drugega, a ne z namenom, da bi mu pomagal, temveč da bi dosežene koristi obdržal zase, lahko tisti, čigar posle je opravljal, od njega zahteva, da mu izroči vse dosežene koristi, poleg tega pa še povrnitev škode. Zahtevek za prenos protipravno pridobljenega dobička poznamo tudi v korporacijskem pravu; določa ga ZGD-1 za primer kršitve klavzule o prepovedi konkurence: družba lahko od kršilca med drugim zahteva, da nanjo prenese vse koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun.
Pravo nepogodbene odškodninske odgovornosti (OZ) - tisti del zasebnega prava, ki kot matično področje obravnava posledice protipravnega ravnanja med posamezniki - želi predvsem povrniti škodo oškodovancu, ne pa odvzeti morebitnega protipravno pridobljenega dobička povzročitelju škode. V odškodninskem pravu velja načelo, da oškodovančev premoženjski položaj po prejemu odškodnine ne sme biti boljši kot pred škodnim dogodkom, kar pomeni, da odškodnina ne sme presegati (objektivno odmerjene) škode. Če protipravno pridobljeni dobiček presega škodo, bi lahko torej tudi po plačilu odškodnine ostal povzročitelju škode. Pravo nepogodbene odškodninske odgovornosti pozna nekaj posebnih pravil na področju povrnitve škode zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine in konkurenčnega prava.
Možnosti za odvzem protipravno pridobljenega dobička ponuja tudi pravo neupravičene obogatitve, ki sicer ne sankcionira protipravnega ravnanja, ampak temelji na prepovedi obogatitve brez pravne podlage.
Namen prispevka je raziskati možnosti za odvzem protipravno pridobljenega dobička v zasebnem pravu, tako neposredno kot posredno, v smislu funkcionalnega ekvivalenta, in podati kratek pregled in primerjavo z rešitvami v javnem pravu.
2. Nepogodbeno odškodninsko pravo
2.1. Splošno
Osnovni namen nepogodbenega odškodninskega prava je povrnitev škode. Škoda pomeni premoženjsko in nepremoženjsko škodo. S povrnitvijo premoženjske škode naj bi bil oškodovanec postavljen v položaj, ki bi obstajal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (načelo totalne reparacije, 169. člen OZ). Usmerjenost v restitucijo prejšnjega stanja pomeni tudi, da oškodovančevo premoženjsko stanje po povrnitvi škode ne bi smelo biti boljše kot pred škodnim dogodkom. Z drugimi besedami, oškodovanec s povrnitvijo škode ne sme zaslužiti, odškodnina ne sme presegati (objektivne) škode. Zato se denimo morebitne koristi, ki jih je oškodovanec dosegel na račun škodnega dogodka, odštejejo od odškodnine (compensatio lucri cum damno). Vendar načelo upoštevanja koristi ne velja v vseh primerih.
Premoženjska škoda pomeni poseg v premoženje oškodovanca. Oblika zmanjšanja premoženja je tudi izgubljeni dobiček, to je dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni bilo mogoče doseči. S pojmom izgubljenega dobička je povezano tudi pravilo iz prvega odstavka 216. člena ZPP, ki omogoča sodišču, da v primeru, ko je podan temelj, ugotavljanje višine odškodnine pa ni mogoče ali je nesorazmerno težavno, oceni škodo po prostem preudarku.
Če je zaradi protipravnega ravnanja povzročitelj škode dosegel dobiček, ki bi ga bil sicer dosegel oškodovanec, lahko na povrnitev izgubljenega dobička gledamo tudi kot na prenos protipravno pridobljenega dobička na oškodovanca. Nekaj podobnega je storilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi III Ips 98/2013, v kateri je bil izgubljeni dobiček posledica zlorabe prevladujočega položaja (glej v nadaljevanju). Izgubljeni dobiček oškodovanca je sodišče ob uporabi 216. člena ZPP ocenilo glede na dobiček, ki ga je dosegel kršilec.
Nepremoženjska škoda pomeni duševne bolečine (s posebej opredeljenimi vzroki), telesne bolečine ali strah, pa tudi okrnitev ugleda pravne osebe; pri čemer denarna odškodnina ni namenjena povrnitvi škode v smislu restitucije prejšnjega stanja, saj ta ni mogoča, ampak želi oškodovancu zagotoviti "pravično denarno zadoščenje".
V literaturi je bilo nekaj diskusije o tem, ali bi bila denarna odškodnina za (nepremoženjsko) škodo v primeru posegov v osebnostne pravice posameznika, storjenih preko medijev, lahko višja kot bi bila sicer, da bi s tem odvračala medijske hiše od sistematičnih kršitev pravic posameznikov. Čeprav medijska hiša pridobiva dobiček s posegi v osebnostne pravice, prenosa (odvzema) tako ustvarjenega dobička ni mogoče zahtevati z zahtevkom na povrnitev premoženjske škode (izgubljenega dobička), kajti v večini primerov ne bo mogoče reči, da je oškodovanec na tak način želel komercializirati svojo osebnost, to je, da je dobiček utemeljeno pričakoval. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki bi vsebovala "dodatek za odvračanje", bi hkrati opravljala tudi funkcijo prenosa protipravno doseženega dobička na oškodovanca.
Diskusija, ki ji sodna praksa za zdaj ni sledila, se je osredotočila predvsem na "kaznovalni" element takšnih odškodnin. Prevladujoče mnenje vztraja pri stališču, da odškodnina ne sme preseči (objektivno določene) škode, ter nasprotuje ideji kaznovalnih odškodnin, saj naj bi bile v nasprotju z načeli zasebnega prava; izvajanje kaznovalne funkcije naj bi bilo rezervirano izključno za kazensko pravo. Slednje naj bi namreč obtoženemu med drugim zagotavljalo ustavna procesna jamstva, za katera bi lahko bil v civilnem postopku prikrajšan. Iz nedavne sodbe Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da sprememba stališča glede kaznovalnih odškodnin ni povsem nemogoča.
Nekateri upravičeno opozarjajo, da odškodnina v višini resnične (to je primerljive z drugimi primeri) nepremoženjske škode ne omogoča učinkovitega varstva osebnostnih pravic nasproti korporacijam. S tem se lahko strinjamo tudi z vidika, da je posledica opisanega stališča sodne prakse tudi to, da lahko kršilec - medijsko podjetje - kljub plačilu odškodnine obdrži dobiček, če ta presega oškodovančevo "resnično" škodo.
Pred seboj imamo torej dve nasprotujoči si načeli: na eni strani je nesprejemljivost tega, da bi kršilec obdržal protipravno pridobljeni dobiček (ki presega odškodnino), na drugi pa načelo, da oškodovanec ne sme "zaslužiti" na račun škodnega dogodka. Kot kaže, je za zdaj tehtnica nagnjena v korist slednjega. Zdi se torej, da pravni red lažje sprejme, da kršilec obdrži protipravno pridobljeni dobiček, kot pa da bi oškodovanec "zaslužil" z odškodnino.
S takim rezultatom se ni mogoče strinjati. Odvzem dobička, pridobljenega s protipravnim ravnanjem, je vsekakor legitimen in pomemben cilj zasebnega prava. Če lahko kršilec obdrži protipravno pridobljeni dobiček, se torej okorišča na škodo drugega, poleg tega pa ustvarja spodbudo za kršitve prava oziroma celo v določenem obsegu legalizira svoje protipravno ravnanje. To ima za družbo neprimerno hujše posledice, kot če bi oškodovanec dobil "preveč" odškodnine.
Evropski koncepti odškodninskega prava so rezultat zgodovinskega razvoja, katerega ključni moment so civilne kodifikacije 19. stoletja; te ureditve pa so nastale v precej drugačnih okoliščinah od današnjih. Nekaterih področij prava, ki jih poznamo danes, še ni bilo ali je bil njihov razvoj še v povojih, denimo konkurenčno pravo, pravo intelektualne lastnine, osebnostno pravo. Tudi možnosti za pridobivanje dobička s protipravnim ravnanjem, tako da bi dobiček lahko znatno presegal izgubo oškodovanca, so bile bistveno manjše. Pravil povrnitve škode, kakršno je načelo, da oškodovanec na račun povrnitve ne sme imeti več, kot je imel pred škodnim dogodkom, zato ne gre razumeti preveč togo.
Nobenega dvoma ni, da položaj, v katerem lahko povzročitelju škode, denimo v primeru kršitev konkurenčnega prava ali osebnostnih pravic, tudi po plačilu odškodnine ostane dobiček, za pravni red ne more biti sprejemljiv. Če namreč pridobivanje dobička ni sprejemljivo za nepristnega poslovodjo brez naročila na podlagi prvega odstavka 205. člena OZ in za kršitelja konkurenčne prepovedi na podlagi 42. člena ZGD-1, je toliko manj sprejemljivo za tistega, ki ustvarja dobiček s kršitvijo osebnostnih pravic oziroma drugih pravno varovanih položajev drugih oseb.. Ureditev, po kateri bi morala (le) nepristni poslovodja in kršilec konkurenčne prepovedi principalu oziroma družbi izročiti pridobljene koristi, drugi kršilci pravic pa ne, ni konsistentna.
Zato bi bilo mogoče v primerih, kadar dobiček povzročitelja presega škodo oškodovanca, razmišljati v smeri odmere odškodnine na tak način, da bi upoštevala protipravno pridobljeni dobiček. Takšna odškodnina bi lahko presegla (objektivno odmerjeno) nastalo škodo. Ta okoliščina - da odškodnina presega škodo -še ne pomeni, da gre za kaznovanje. Kršiteljev položaj po plačilu odškodnine ne bi bil v ničemer slabši kot pred protipravnim ravnanjem. Namen tako določene odškodnine ni kaznovanje, ampak odvzem protipravno pridobljenega dobička kršilcu in njegov prenos na osebo, s kršitvijo pravic katere je bil ustvarjen (oškodovancu). Ključna funkcija takšnega prenosa dobička je odvračanje potencialnih povzročiteljev škode. Zanje namreč ne sme obstajati spodbuda za kršitve prava oziroma poseganje v tuje pravice. Hkrati tudi ne bi šlo za neupravičeno bogatenje oškodovanca: ker je bil dobiček ustvarjen s kršitvijo oziroma zlorabo njegovih pravic, se zdi primerno, da je do njega upravičen prav on. Takšno je vsekakor izhodišče zakonodajalca pri 205. členu OZ ter 42. členu ZGD-1.
2.2. Posebnosti v pravu intelektualne lastnine
2.3. Uporaba prava nepogodbene odškodninske odgovornosti v konkurenčnem pravu
3. Pravo neupravičene obogatitve
4. Pogodbeno pravo
5. Upravno pravo
6. Kazensko pravo
7. Rešitve v primerjalnem pravu
8. Sklepi
Nadaljevanje članka > Damjan Možina: Protipravno pridobljeni dobiček kot merilo odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, Podjetje in delo, 2015, št. 3-4
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
