V središču pozornosti so še vedno kazniva dejanja s področja gospodarskega kriminala, ki odražajo današnji trenutek. Toda sporočilnost današnjega trenutka je prav v tem, da hlastanje za materialnimi dobrinami in pohlep povzročata spremembe na lestvici pravnih vrednot, in včasih se zdi, kakor da je človeško življenje le še formalno na prvem mestu. Posamičen človek in njegovo življenje v vojnah in migracijskih tokovih ostajata vredna manj kot kmet na šahovnici globalnih in parcialnih (predvsem premoženjskih) interesov. V takem položaju kazensko pravo ne more vplivati na ponovno prevrednotenje vrednot. Lahko pa prispeva k spoznanju, da je vsako posamično življenje enkratno, neponovljivo in zato kot vrednota nujno varovano tudi s kazenskim pravom. Priložnost za razpravo daje prav s Kazenskim zakonikom (KZ-1) vpeljano razločevanje med umorom in ubojem in pri tem vključitev nekaterih primerjalnopravnih vidikov.
Od enotne koncepcije do razlikovanja umora od uboja
Prej veljavni Kazenski zakonik (KZ) še ni uvedel razlikovanja med umorom in ubojem. Zakonodajalec je v njegovem 127. členu inkriminiral le umor, ki ga stori storilec, ki komu vzame življenje. Vsaj deklarativno pa je kazenskopravno varstvo življenja postavil na prvo mesto, kar je bilo tedaj vredno vse pozornosti. Primerjave s številnimi tujimi zakonodajami so namreč pokazale, da so bile individualne vrednote - in med njimi življenje kot najpomembnejša - v sistematiki uvrščene pred na primer varstvom države in njenega ustroja, kot je to razvidno iz marsikaterih tujih zakonodaj, ki so zaradi tega deležne kritičnih pomislekov, da dajejo prednost predvsem političnim deliktom.
Ko je nato prišlo do uveljavitve KZ-1 in s tem do razlikovanja med ubojem po 115. členu KZ-1 in umorom po 116. členu KZ-1, je najprej vzbudila pomislek razlika, da gre za uboj, če storilec drugemu vzame življenje, drugega pa umori s tem, da mu - prav tako kakor pri uboju - vzame življenje. Ali ni to povod za takojšen razmislek, kako pa bi storilec koga sploh lahko umoril drugače, kot da mu vzame življenje.
Ali ne gre za tavtologijo kot opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, če je tudi za umor nujno potrebno, da storilec drugemu vzame življenje, prav odvzem življenja pa je tako kot pri uboju tudi pri umoru jedro zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja?
Kljub takim pomislekom je zakonsko besedilo vendarle treba razumeti zgolj v povezavi z dodatnimi pogoji, s katerimi je zakonodajalec opredelil umor in brez katerih storilec umora ne more uresničiti. Ti so kot kvalifikatorne okoliščine v KZ-1 povezani z načinom storitve (na grozovit ali zahrbten način, v hudodelski združbi) ali pa z motivi, zaradi katerih storilec izvrši umor (zaradi odločitev pravosodnih organov, preprečevanja zagotovitve javne varnosti, koristoljubnosti, morilske sle ali brezobzirnega maščevanja itd.).
Ker tako zakonodajalec umor obravnava kot posebno kaznivo dejanje, si lahko postavimo zanimivo vprašanje, ali pravkar našteti dodatni elementi tvorijo zgolj kvalifikatorne okoliščine, ki širijo okvir kaznivosti in s tem zgolj ohranjajo preprosto delitev na temeljno (uboj) in kvalificirano obliko kaznivega dejanja (umor) ali pa vstopajo v samo bit ali bistvo (kot nem. Tatbestandsmässigkeit oziroma Tatbestandsmerkmalen) zakonske norme kot del neprava, ker šele z dodatnimi subjektivnimi elementi pride do ustrezne povezanosti zunanjih in notranjih komponent posameznega delikta (in zato tudi umora) tako, da ta sploh obstaja. Nekaj primerjalnopravnih vidikov lahko gotovo pripomore k ustreznejšemu odgovoru na nakazane dileme.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
