Pritožnika, Združenje madžarskih ponudnikov spletnih vsebin (Magyar Tartalomszolgáltatók Egyesülete) in Index.hu Zrt, lastnik enega izmed največjih spletnih portalov z novicami, sta na svojih spletnih straneh dovolila uporabnikom, da komentirajo objave na teh straneh. Za komentiranje so morali biti uporabniki registrirani na portalih, komentarji pa predhodno niso bili urejani s strani pritožnikov. Sta pa pritožnika imela na strani opozorilo uporabnikom, da komentarji ne odražajo stališč portala oz. lastnikov ter da so uporabniki odgovorni za svoje komentarje. Prav tako je bil na teh spletnih straneh vpeljan sistem obvestil in odstranitev (notice and takedown), tako da je lahko vsak uporabnik opozoril ponudnika o spornem komentarju in zahteval njegov izbris. Index.hu je po obvestilu tudi delno urejal objave oz. jih izbrisal, če je bilo nujno. Oba pritožnika sta zatrjevala, da komentarjev, ki bi kršili osebnostne pravice, ni bilo mogoče naložiti na portal.
Februarja 2010 je Združenje ponudnikov objavilo mnenje glede dveh nepremičninskih spletnih strani, ki sta ponujali brezplačno 30 dnevno oglaševanje. Po preteku tridesetih dni je storitev postala plačljiva, vendar brez predhodnega opozorila uporabnikom. V splošnih pogojih ob registraciji je bilo navedeno, da se pogoji lahko spremenijo enostransko s strani ponudnika. V mnenju je bilo navedeno tudi, da sta spletni strani odstranili zastarele oglase in osebne podatke le, če so bili plačani zamudni stroški. Sklep v mnenju je bil, da sta spletni strani ravnali neetično in zavajajoče. Uporabniki so mnenju dodali komentarje, med katerimi so bili tudi žaljivi in vulgarni (glej recital 12, 14).
Podjetje, ki upravlja z nepremičninskima spletnima mestoma, je vložilo civilno tožbo na sodišče zaradi napačne in žaljive vsebine mnenja, naknadni komentarji pa naj bi škodovali ugledu podjetja. Ko sta pritožnika zvedela za tožbo, sta takoj odstranila žaljive komentarje. Pritožnika sta v odgovoru na tožbo zatrjevala, da kot posredna založnika po zakonu nista bila odgovorna za komentarje uporabnikov.
Madžarsko sodišče je odločilo, da je bil ugled podjetja okrnjen. Komentarji so bili žaljivi in ponižujoči ter so prekoračili mejo svobode izražanja. Sodišče je zavrnilo ugovor pritožnikov, da sta samo posredna založnika, češ da so komentarji urejana vsebina v isti kategoriji kot npr. pisma bralcev, za katere objavo sta pritožnika odgovorna. Glede samega mnenja pa sodišče presodilo, da kritike niso bile upravičene. Tak potek so potrdila vsa madžarska sodišča.
Evropsko sodišče za človekove pravice uvodno ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je bila svoboda izražanja pritožnikov motena s strani madžarskih sodišč. Vprašanje je, ali je bila motnja zakonita, ali je imela legitimni cilj v smislu 2. odstavka 10. člena Konvencije in ali je bila nujna v demokratični družbi. Sodniki so poudarili, da njihova naloga ni razlaga in uporaba nacionalnega prava ali sodba o primernosti nacionalne ureditve določenega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice mora presoditi, ali je bila odločitev Vrhovnega sodišča Madžarske (Kuria) predvidljiva za namene 2. odstavka 10. člena Konvencije torej zakonite omejitve svobode izražanja. Stopnja določnosti nacionalne zakonodaje, ki ne more predvideti vseh možnosti, je odvisna od same vsebine zakonodaje, področja kamor spada zakonodaja ter števila in statusa naslovljencev. Tako se npr. od strokovnjakov, ki ravnajo z visoko stopnjo previdnosti pri svojem delovanju, pričakuje posebno skrb pri ocenjevanju tveganj, ki jih njihova dejavnost obsega. Sodišče je sprejelo odločitev Kurie, da bi na podlagi civilnega zakonika lastnik velikega spletnega novičarskega portala, ki deluje v ekonomskem interesu, in združenje spletnih ponudnikov morala predvideti, da bi bila načeloma lahko odgovorna za protizakonite komentarje svojih uporabnikov, kljub temu, da na vrhovnem sodišču niso razložili zakaj direktiva 2000/31 (pritožnika sta trdila, da po direktivi nista posrednika) ni uporabna za pritožnika. Pritožnika bi morala oceniti tveganje povezano z njunim delovanjem in bi morala do razumne mere predvideti posledice. Sodišče sklene, da je bila omejitev svobode izražanja zakonita s ciljem zavarovanja ugleda ali pravic drugih ljudi, vendar pa mora biti taka omejitev tudi nujna v demokratični družbi (po 2. odstavku 10. člena Konvencije)
Sodišče je tako presojalo še pogoj nujnosti takega ukrepa v demokratični družbi. Temeljna načela tega pogoja so dobro uveljavljena. Svoboda izražanja predstavlja enega izmed temeljev demokratične družbe in osnovnih pogojev za njen napredek ter za samo izpolnitev posameznika. Tako ne velja samo za dobro sprejete in ugodne informacije ter ideje, temveč tudi za take, ki žalijo, šokirajo ali motijo. To zahtevajo pluralnost, tolerantnost in (intelektualna) širina brez katerih ni demokratične družbe. Nujen pomeni obstoj pereče socialne potrebe, katere ocena obstoja je v določeni meri v domeni države, vendar pa tudi in hkrati podvržena evropskemu nadzoru, ki oceni skladnost nacionalnih ukrepov s Konvencijo. Sodišče v teh okvirih ocenjuje, ali je bila omejitev pravice sorazmerna z zasledovanimi cilji, pomembna in zadostna.
Naloga medijev je v določenih okvirih podajati informacije in ideje glede vseh zadev v javnem interesu, včasih tudi s pretiravanjem in provokacijo. Omejitve dovoljene kritike so ožje pri politikih in vladi kot »navadnih« državljanih. Narava spleta, med drugim da hrani in ponuja ogromne količine informacij, igra pomembno vlogo pri krepitvi dostopa in širjenja novic ter informacij. Prav tako pa je treba pri odgovornosti novinarjev upoštevati tudi vpliv, ki ga ima lahko medij na javnost. Pri omejitvi svobode izražanja zaradi varovanja ugleda ali pravic drugih je treba presojati, ali so nacionalni organi zadostno uravnotežili varstvo obeh vrednot, ki jih zagotavlja Konvencija (svoboda izražanja proti pravici do zasebnosti).
Sodišče ugotavlja, da imajo spletni novičarski portali dolžnosti in odgovornosti, te pa so lahko zaradi posebne narave spleta tudi drugačne od dolžnosti in odgovornosti tradicionalnih časopisov. Sodišče tudi ugotavlja, da je konkretni primer drugačen od primera Delfi proti Estoniji (recital 62, 63), kjer je bil časopis v vlogi posrednika, komentarji pa so predstavljali sovražni govor. Čeprav so bili komentarji iz konkretnega primera žaljivi in vulgarni, pa niso bili očitno protipravni, še manj pa so bili v kategoriji sovražnega govora oz. spodbujanja k nasilju. Sodišče nadalje pojasnjuje, da podjetja ne morejo uveljavljati kršitve osebnostnih pravic, saj je komercialni ugled podjetja, ki vsebuje ekonomsko komponento, različen od ugleda posameznika, ki vsebuje moralno komponento. Imajo pa tudi podjetja seveda določene zahteve za varovanje ugleda in zmanjšanje ekonomske škode.
Sodišče je sprejelo domnevo, da je sodišče kot osebnostne pravice podjetja mislilo na osebnostne pravice posameznika za podjetjem, in tehtalo med pravicama svobode izražanja in varstva zasebnosti. Glavna vodila pri tehtanju (tehtanje posameznih kriterijev in celote kriterijev) v konkretnem primeru so bila kontekst in vsebina komentarjev, odgovornost avtorjev komentarjev (uporabnikov portala), ukrepi časopisnega podjetja in ravnanje prizadete stranke, posledice komentarjev za prizadeto stranko ter posledice za časopisno podjetje (pritožnika).
Sodišče je glede konteksta in pomena komentarjev dejalo, da je bil članek v javnem interesu (potrošniki in uporabniki spleta), saj je obravnaval zavajajočo in škodljivo poslovno prakso dveh portalov z nepremičninami ter ni bil namenjen provociranju debate. Ravnanje podjetja je sprožilo odzive v javnosti (pritožbe na organ za varstvo potrošnikov, ipd.) in sodišče je komentarje smatralo kot del debate v javnem interesu.
Sodišče ni obravnavalo žaljivih dejanskih trditev, ampak vrednostne sodbe, katere je smatralo kot odpoved profesionalnega ravnanja, ki so bile delno tudi odziv na prevare komentatorjev s strani portalov z nepremičninami, in so bile žaljive ter tudi vulgarne. Sodišče je poudarilo, da žalitev lahko pade izven okvira varstva svobode izražanja, če je namenjena zgolj temu, da žali. Sama vulgarnost ni odločujoča za žaljivo izražanje, saj je stil oz oblika podanih izjav del komunikacije in kot oblika izražanja prav tako kot vsebina zaščitena v okviru svobode izražanja. Sodišče je komentarje označilo kot običajno komunikacijo značilno za spletne portale.
Glede odgovornosti komentatorjev domača sodišča niso zavzela nobenega stališča, obravnavala so samo odgovornost lastnikov portalov (pritožnikov), ki so razširjali žaljive komentarje. Sodišče ravnanje pritožnikov, zagotavljanje platforme za podajanje komentarjev, vidi kot posebno novinarsko dejavnost in s tem tudi vidi težavo pri določitvi odgovornosti novinarja za »razmnoževanje« izjav tretjega, saj bi to lahko resno ogrozilo prispevek medijev k debati javnega pomena. Zato morajo obstajati posebno resni razlogi.
Glede ukrepov pritožnikov (umik, urejanje komentarjev) sodišče ugotavlja, da sta pritožnika zagotovila določene splošne ukrepe za preprečitev žaljivih komentarjev ter za njihov umik ali urejanje (disclaimer, splošni pogoji). Sodišče se ni strinjalo z nacionalnimi sodišči, da bi se pritožnika morala zavedati, v primeru nefiltriranih komentarjev, verjetnosti, da bodo nekateri protizakoniti, saj bi to predstavljal pretirano in nepraktično predvidevanje, ki bi lahko predstavljalo oviro svobodi podajanja informacij na spletu (cenzura, samocenzura). Na drugi strani prizadeta stranka ni zahtevala najprej umika komentarjev, ampak je vložila tožbo neposredno na sodišče.
Glede posledic komentarjev za prizadeto stranko sodišče ponovi ugotovitev, da gre v tem primeru za ekonomski ugled podjetja, ki nima povezave z moralo (osebnostjo). Vendar je sodišče mnenja, da je treba komentarje postaviti v določeno perspektivo. Sodišče tako pravi, da v času objave, komentarji niso več prispevali k javni debati oz. na odnos potrošnikov, ker je bilo do tedaj že veliko govora o tem, poleg tega pa so že potekali postopki proti prizadeti stranki zaradi spornih poslovnih praks.
Glede posledic za pritožnika sodišče ugotavlja, da madžarska sodišča niso namenila nobene pozornosti vprašanju kaj pomeni za svobodo izražanja na spletu, če se upravljavcu novičarskega portala naloži odgovornost za komentarje, in v tem okviru se tudi ni opravilo nobeno tehtanje interesov pritožnikov in prizadete stranke.
Sodišče sklene in ponovi, da njegova naloga ni presoja ukrepov države za ureditev določenega področja, temveč presoja, ali so ukrepi in njihovi učinki v skladu s Konvencijo (zakoniti ukrepi nujni v demokratični družbi). V primerjavi s zadevo Delfi sodišče ugotavlja, da učinkoviti in hitri ukrepi za umik komentarjev v veliko primerih lahko predstavljajo primerno orodje za uravnoteženje pravic in interesov vpletenih. Sodišče ne vidi razlogov, da tak sistem ne bi bil zadovoljiv za zaščito ekonomskega ugleda podjetja. V primeru sovražnega govora ali neposrednih groženj osebni nedotakljivosti oz. očitni protipravnosti izjav sodišče dopušča odgovornost tudi za spletne novičarske portale, če ne bi hitro umaknili očitno protizakonitih komentarjev. Vendar v konkretnem primeru ni bilo takih komentarjev. Bile so žaljive in vulgarne vrednostne sodbe, niso pa ščuvale k nasilju, nestrpnosti, torej niso dosegle ravni sovražnega govora ali bile drugače očitno protipravne.
Sodišče ugotavlja, da je Madžarska kršila 10. člen Konvencije in odločilo nasprotno kot v zadevi Delfi, vendar pa se je držalo enakih kriterijev in miselnega toka.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
