Pri tem so nekateri opozarjali, da bi bila lahko taka praksa sporna v luči načela institucionalnega ravnotežja v EU. Vendar je reforma - čeprav ni nujno idealna - poskus reševanja preobremenjenosti Splošnega sodišča ob upoštevanju želja držav članic, brez česar v "večdržavni" EU žal ne gre.
Sodni zaostanki na Splošnem sodišču EU
Omenjena reforma je povezana z dejstvom, da se je v zadnjih 25 letih, odkar je bilo ustanovljeno Sodišče prve stopnje kot pomožna institucija Sodišča ES, v EU spremenilo veliko stvari - tako v vsebinskem kot tudi statističnem pogledu. Leta 2000 je bil pripad zadev na Splošnem sodišču še pod 400 na leto, leta 2010 pa se je ta številka povzpela na 636 in se v letu 2014 zelo približala tisoč. Ob tem se število še nerešenih zadev iz preteklih let bliža 1.500. Povprečen čas reševanja zadev pred Splošnim sodiščem znaša dve leti, kar naj bi bilo dvakrat dlje od dopustnega. Ekonomsko najobčutljivejše zadeve, torej s področja konkurence in državnih pomoči, pa se povprečno rešujejo kar štiri do pet let.
Razlogov za sojenje v tako dolgem roku je več. Nekateri so strukturni, povezani s postopnim širjenjem pristojnosti Splošnega sodišča, pa tudi z večanjem števila in raznolikosti pravnih aktov institucij, organov, uradov in agencij EU, kot tudi z obsegom in zapletenostjo zadev, predloženih Splošnemu sodišču. Drugače kot Sodišče, ki pretežno presoja ustavnopravna vprašanja in vprašanja za predhodno odločanje, ki ga nanj naslovijo nacionalna sodišča, Splošno sodišče presoja večino neposrednih tožb zoper akte institucij in organov EU in je tako včasih soočeno z zelo kompleksnimi dejanskimi stanji, tudi z deseterico tožnikov, ki izpodbijajo 600 strani dolgo odločbo Evropske komisije, tako da sodni spisi obsegajo tudi 20.000 strani.
Nekateri razlogi za sodne zaostanke na Splošnem sodišču pa so povezani s sistemom imenovanja sodnikov, ki pripomore k nestabilnosti - ne le zaradi kratkih mandatov, ampak tudi zaradi novega 255. člena PDEU, po katerem posebni odbor poda mnenje o ustreznosti kandidatov za opravljanje nalog sodnikov in generalnih pravobranilcev. Ta odbor je podal že več negativnih mnenj, tako da so bile nekatere države članice, na primer Italija, Malta in Švedska, več mesecev brez sodnikov. To negativno vpliva na delo Splošnega sodišča.
Poleg tega je treba pri Splošnem sodišču upoštevati, da sodnik ali njegov pravni svetovalec, ki se v preteklosti ni ukvarjal s pravom EU s področja konkurenčnega prava, kmetijstva, strukturnih skladov, proračuna, dostopa do dokumentov EU in blagovnih znamk, zmanjšuje optimalno delovanje Splošnega sodišča, pravila pa državam članicam ne nalagajo imenovanja sodnikov s temi specialnimi znanji. Posebna težava je velika fluktuacija zaposlenih na Splošnem sodišču, saj mandat sodnika na Splošnem sodišču v povprečju traja manj kot šest let, povprečna delovna doba njihovih pravnih svetovalcev pa še skoraj leto dni manj. To je v situaciji, ko najtežji primeri zahtevajo štiri leta dela, zelo konkretna težava.
Posledično so se razširile pritožbe na Sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah, z večmilijonskimi odškodninskimi zahtevki v breme proračuna EU. Dolgi postopki presoje tožb zoper odločbe Komisije o kršitvi konkurenčnih pravil EU tudi odlagajo izvršbo več milijard evrov denarnih kazni od podjetij kršiteljev pravil EU. V luči obsega dela in zaostankov potreba po reformi Splošnega sodišča zato ni vprašljiva.
Prvi in drugi Skourisov predlog reforme
Tako kot Sodišče tudi Splošno sodišče sestavlja 28 sodnikov, vendar drugi odstavek 19. člena PEU za Splošno sodišče določa, da vsaki državi članici pripada najmanj po eno sodniško mesto, tako da je možno, da se njihovo število poveča nad število držav članic. Na tej pravni osnovi je (zdaj že nekdanji) predsednik Sodišča Vassilios Skouris leta 2011 države članice pozval k odobritvi dodatnih dvanajstih sodnikov Splošnega sodišča. To je sprožilo spor med državami članicami: večje države članice so zastopale stališče, naj bodo na dodatna mesta imenovani najbolje usposobljeni sodniki, ne glede na njihovo državljanstvo, manjše države pa so predlagale sistem rotacije, po katerem bi vsaka država za določeno obdobje na Splošno sodišče imenovala drugega sodnika. Potrebnega soglasja za sprejem reforme tako ni bilo mogoče doseči.
Zato je v letu 2014 predsednik Sodišča podal nov predlog, po katerem bi se število sodnikov Splošnega sodišča postopoma povzpelo na 56, torej po dva na vsako državo članico. Skourisov kompromisni predlog bi med drugim razveljavil sklep iz leta 2004, s katerim je bilo ustanovljeno Sodišče za uslužbence s sedmimi sodniki kot odziv na takratno preferiranje ustanavljanja specializiranih sodišč, ki bi olajšala delo Splošnega sodišča. Sodišče za uslužbence bi leta 2016 prenehalo obstajati, njegove naloge pa naj bi bile prenesene na Splošno sodišče.
Nadaljevanje članka > Petra Weingerl, Janja Hojnik: Reforma sodnega sistema EU - reševanje kvalitativnih težav s kvantitativnim pristopom?, Pravna praksa, 2016, št. 2
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
