Drugače je na ožjih pravnih področjih, na katerih lahko utemeljeno pričakujemo, da bo sistem (podsistem ali karkoli že) dovolj zaokrožen, saj utegnejo biti neskladja moteča in - če so prehuda - nevarna. V številnih pogledih: zaradi neskladnih rešitev kot takih, težav, ki jih povzročajo pri odločanju (neenako obravnavanje), in zaradi različnih sporočil, ki jih razlike dajejo. Vendar: različna sporočila sama po sebi niso problem, saj kažejo tudi na nujni razvoj v stroki, na katerega se je treba odzivati.
Neskladja v zakonodaji so najprej problem zakonodajalca, toda pravniki moramo znati reševati težave z neusklajenimi normativnimi rešitvami; za to poznamo pravila za razlago predpisov. Težava pa je v tem, da javnost pogosto živi v zmotnem prepričanju, da je pravni red zaokrožen in lahko vse težave z njegovim uresničevanjem pripišemo zgolj nesposobnosti izvajalcev.
Presenetljivo je, da se širša znotrajsistemska primerjalna razmišljanja o neusklajenostih v pravnem redu pri nas redko znajdejo na dnevnem redu za razpravo. Zlasti so neljuba širši javnosti, medijem in politiki; vsi ti hočejo imeti kratke in jasne ("tridesetsekundne") odgovore, politika njej všečne odgovore, mediji pa škandal.
V zadnjem času se je pojavil še en "krivec" za nekonsistentnost, to je evropska normodajna aktivnost. Ta je zastavljena izrazito kot "diktatura podsistemov", parcialnih, delnih in posamičnih rešitev, ki same zase včasih izgledajo nadvse imenitne, v zaokrožen sistem pa se slabo prilegajo.
Prvi korak na poti v pekel
Včasih je veljala lepa navada, da sta se poglavitna zakona, kazenski materialni in procesni, sprejemala vzporedno. Morda celo izhajajoč iz napačne predpostavke, da je procesno pravo ancilarno. Sama po sebi lepa navada ni reševala neskladij, a je bila precejšnja verjetnost, da jih bo manj. Zadnje čase na tako razsvetlitev zakonodajalca ne moremo več računati. Zgolj primer: v četrt stoletja nove države je zakonodajalec uspel sprejeti dva kazenska zakonika, procesnega pa nobenega.
Pa sploh ni, da bi se hvalili z materialno zakonodajo: prav v Kazenskem zakoniku (KZ-1) najdemo lepe primere notranje neusklajenega ravnanja zakonodajalca. Vsaj na dveh bistvenih točkah, glede katerih si je zamislil rešitve, drugačne od prejšnjih, jih sam ni zmogel uresničiti. Nonšalantno je napovedal ureditev v posebnih zakonih, ki ju, glej smolo, tudi ni bilo od nikoder. Odkazovanje na rešitve, ki jih je šele treba sprejeti, je prvi korak na poti v pekel, v ureditev, ki verjetno ne bo skladna.
Eden od dveh tako predvidenih zakonov - mladoletniški - je že nekaj let napisan, vendar čaka, da bi dočakal bodisi zadostno naklonjenost bodisi - nasprotno - pogum odločevalcev, ki bi morali povedati, da jim pripravljeno besedilo ni všeč, in se lotiti novega. Toda dolg iz KZ-1 ostaja odprt in gre v osmo leto. Očitno pa je, da področje mladoletniškega kazenskega prava, nekdaj nagelj v gumbnici naše kazenske zakonodaje, pri zakonodajalcu ni v kakšni posebni milosti.
Drugi je zakon, ki ga je KZ-1 prav tako obljubil in ki bi moral zaokrožiti sistem ukrepanja zoper neprištevne storilce hudih kaznivih dejanj. Kritični, teoretično in praktično konfliktni stik ali razmejitev dveh realnosti: do kod naj gre kazensko pravo pri reševanju psihiatričnih problemov ali, kakor je pač komu bolj všeč, kako daleč naj gre psihiatrija pri reševanju kazenskih vprašanj. Pa ne gre za nikakršno prestižno tekmovanje med penalisti in psihiatri, temveč za enega od zelo težko rešljivih - vendar pomembnih - problemov, ki ima isti skupni imenovalec in ki je obremenjen s številnimi zdrsi, zmotami in napakami, ki sta jih kazensko pravo in psihiatrija že zagrešila. Vse to je dobro znano.
V tem primeru je zakonodajalec tri leta po sprejemu KZ-1 zatrobil umik. Začasno je opustil misel na ureditev zunaj kazenskega prava in se vrnil k rešitvi, ki smo jo pred tem poznali in uporabljali desetletja.
Medicinski varnostni ukrepi so se vrnili v Kazenski zakonik. Tudi prav, ni slabše, kot je bilo prej, toda s kakšno posebno doslednostjo se naš kazenski zakonodajalec pač ne more pohvaliti.
Potem pridejo neskladja, ki so značilna za posebni del KZ. V mislih imam sukcesivne novele, ki se nanašajo na iste določbe in ki se nagibajo iz ene skrajnosti v drugo; te so prekrasna priložnost, da dobimo nove neusklajenosti.
Kritični pogled na spreminjanje kazenske zakonodaje ni poziv k imobilizmu, napake je treba popravljati in tudi stroka napreduje. Na nekaterih področjih je napredek dobesedno klical k novim rešitvam, le da se je ob novotah vedno znova treba vprašati: ali mora prav vsak nov domislek takoj priti v zakon ali pa bi veljalo pritrditi modrim, ki svetujejo, da je v korist stabilnosti pravnega reda - kar je nesporna vrednota - pametno sprejeti novost šele tedaj, ko smo popolnoma prepričani, da je boljša od stare rešitve.
Nadaljevanje članka > Zvonko Fišer: O usklajenosti sistema kaznovalnega prava, Pravna praksa, 2015, št. 49-50
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
