Za tak prenos signala pa izdajatelj ne potrebuje privoljenja imetnika avtorskih pravic za te vsebine, prav tako pa mu ni treba plačati nadomestila za uporabo avtorskega dela. Te obveznosti pripadejo distributerjem izdajatelja, ki dejansko dajejo dela na voljo javnosti.
Direktno dovajanje je dvostopenjski postopek, pri katerem izdajatelj svoje signale s programsko vsebino prek zasebne povezave od točke do točke posreduje svojim distributerjem. V tej fazi javnost teh signalov ne more sprejemati, javnosti jih nato naprej prenašajo distributerji.
Spor v tej zadevi je potekal med družbo SBS in združenjem SABAM. SABAM je organizacija za upravljanje avtorskih pravic, ki zastopa avtorje pri podeljevanju soglasja za uporabo njihovih avtorskopravno varovanih del s strani tretje osebe in pri pobiranju nadomestila za to uporabo. Družba SBS je komercialna RTV-organizacija, ki oddaja v nizozemskem jeziku ter ustvarja in razširja televizijske programske vsebine. SABAS je od SBS zahtevala skoraj 1 milijon evrov nadomestila za uporabo avtorskih vsebin. SABAM je bil mnenja, da SBS za svoje delovanje v okviru direktnega dovajanja potrebuje dovoljenje avtorjev in zato mora plačati nadomestilo.
Belgijsko sodišče je na sodišče EU naslovilo naslednje predhodno vprašanje:
»Ali RTV-organizacija, ki razširja programske vsebine izključno s tehniko direktnega dovajanja - tj. dvostopenjskega postopka, pri katerem svoje programske signale posreduje distributerju v kodirani obliki prek satelita, optičnega kabla ali drugega sredstva za prenos (satelit, kabel ali povezava x-DSL), ne da bi bili signali med prenosom ali zaradi njega na voljo javnosti, in pri katerem distributerji signale nato posredujejo svojim naročnikom, tako da si lahko naročniki programske vsebine ogledajo - opravlja priobčitev javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29?«
Sodniki so odločili, da se sporna dejavnost družbe SBS ne more šteti za priobčitev javnosti, ker pojem javnost po sodni praksi EU mora zajemati dovolj veliko število nedoločenega števila naslovnikov oz. potencialnih gledalcev, v konkretnem primeru pa SBS oddaja signale individualnim in določenim distributerjem, ne da bi imeli do njih dostop potencialni gledalci. Distributerji pa so nadalje izvajali samostojne plačljive storitve oddajanja signala svojim naročnikom. Ti naročniki plačujejo ponudniku (distributerju) za dostop do varovanih del in ne le za morebitne tehnične storitve. Je pa možno, da je distributer v razmerju do RTV organizacije nesamostojen in da je njegovo opravljanje storitev distribucije zgolj tehnično, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče. V takem primeru pa je naročnike pri zadevnih distributerjih mogoče šteti za javnost, ki jo zajema priobčitev s strani RTV-organizacije.
Člen 3(1) direktive 2001/29 se mora razlagati tako, da RTV-organizacija ne opravlja priobčitve javnosti, če svoje signale s programsko vsebino posreduje izključno distributerjem signalov, ne da bi bili ti signali med prenosom ali zaradi njega na voljo javnosti, ti distributerji pa te signale nato posredujejo svojim naročnikom, tako da si lahko ti ogledajo te programske vsebine, razen če je posredovanje zadevnih distributerjev zgolj tehnično sredstvo, kar preveri predložitveno sodišče.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
