Skladno z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP sme predsednik senata na podlagi izjave obtoženca in po "zaslišanju" (gre seveda za neumestno zakonsko dikcijo) državnega tožilca odločiti, da obtoženemu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča.
Kljub (vsaj tako se zdi) jasnim določilom procesnega zakona so se v sodni praksi pojavila (morebiti pa se še vedno pojavljajo, kar je tudi osrednji motiv za pripravo tega prispevka) različna razumevanja in posledična ravnanja prvostopenjskih sodišč v situacijah, ko po opravljenem ugovornem postopku obtoženec k predobravnavnemu naroku ni pristopil, pristopil pa je njegov zagovornik. Nekatera sodišča so v nasprotju z določbo četrtega odstavka 285.a člena ZKP narok opravila (kar samo po sebi sicer ni ključen, še zlasti pa ne usoden problem) in v obtoženčevi nenavzočnosti, vendar ob soglasju ali celo predlogu zagovornika, sprejela procesni sklep, da se bo glavna obravnava opravila pred okrožnim sodnikom posameznikom, kar se je nato tudi zgodilo. Tako ravnanje pa si nedvomno zasluži intenzivnejšo pozornost.
Procesna jamstva v teoriji in praksi ESČP
Pravica do zbornega sojenja, tj. da obtoženemu sodi senat, kar v skladu s 25. členom ZKP velja za primere obravnavanja vseh kaznivih dejanj iz pristojnosti okrožnih sodišč, je eno od t. i. procesnih jamstev. Odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini torej odpoved procesnemu jamstvu.
Kazenskoprocesna teorija odpoved procesnim jamstvom opredeljuje kot pristanek obtoženca na konkreten poseg v dobrino, ki jo procesno jamstvo varuje. Z drugimi besedami - gre za privolitev v ravnanje, ki ni v obtoženčevem "tipičnem interesu". Procesna jamstva so načeloma razpoložljive narave, kar pomeni, da se jim je mogoče veljavno oziroma pravno učinkovito odpovedati. Enako, tj. da se obtoženec sme odpovedati kazenskopravnim jamstvom, med njimi tudi nekaterim tistim, ki mu jih zagotavlja Ustava RS, meni Horvat. Le uresničevanja najpomembnejših dobrin, ki jih varujejo t. i. nerazpoložljiva procesna jamstva, ni dopustno prepustiti obtoženčevi volji oziroma odločitvi. V literaturi so kot nerazpoložljiva procesna jamstva obravnavani na primer prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, varstvo osebne svobode, načelo zakonitosti v kazenskem pravu ter pravica do javnega sojenja, v tem okviru pa se omenjajo tudi trajanje pripora, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, domneva nedolžnosti ter obvezna obramba z zagovornikom.
Pravica do zbornega sojenja je gotovo razpoložljivo procesno jamstvo, možnost odpovedi tej procesni pravici veljavni ZKP nedvomno ureja. Glede za ta prispevek osrednjega vprašanja predpostavk, ki jih je treba upoštevati pri presoji učinkovitosti odpovedi procesnim jamstvom, pa se je že večkrat izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Opredelilo je naslednje pogoje:
1. odpoved procesnemu jamstvu je lahko izrecna, lahko pa nanjo sklepamo iz konkludentnih ravnanj nosilca jamstva - obtoženca;
2. odpoved mora biti v vsakem primeru nedvoumna;
3. odpoved mora biti izraz volje nosilca jamstva;
4. odpoved mora biti prostovoljna;
5. biti mora tudi zavestna.
Vprašanje je na dlani - ali zagovornikova odpoved pravici do senatnega sojenja v odsotnosti obtoženca zadosti izoblikovanim merilom ESČP?
Po prvem odstavku 75. člena ZKP je zagovornik v korist obtoženca upravičen storiti vse, kar sme storiti obtoženec sam; z izjemo tistega, kar po naravi stvari ali izrecni zakonski določbi sme storiti le obtoženec osebno. Vendarle obstaja večinski konsenz, da odpoved procesnemu jamstvu zbornega sojenja vsaj teoretično ni v obtoženčevo korist, zato podlage za kakršnekoli zaključke o legalnosti in legitimnosti problematiziranega ravnanja zagovornika v določbah 75. člena ZKP ni mogoče iskati. Posledično ni pomembna niti ugotovitev, da ZKP v poglavju o predobravnavnem naroku v šestem odstavku 285.b člena izrecno določa le, da zagovornik namesto obdolženega oziroma v njegovem imenu ne more podati ("zgolj") izjave o priznanju krivde.
Primeroma je problematiko odpovedi procesnim jamstvom Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevi I Ips 24015/2010. V odločbi se je sicer opredeljevalo do vprašanja (ne)veljavnosti odpovedi pravici do sojenja v navzočnosti kot procesnega jamstva ustavnega ranga, vendar je med nosilnimi razlogi razgrnilo več širše uporabljivih stališč, opirajoč se na že predstavljeno sodno prakso ESČP. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila s predmetno sodbo zavrnjena, je obramba zastopala stališče, da določila ZKP zagovorniku ne dajejo pravice, da se v imenu obtoženca odpove pravici do sojenja v navzočnosti, saj mora biti odpoved pravici nedvoumno ugotovljena, da bi mogla biti pravno veljavna.
Vrhovno sodišče je merilu nedvoumnosti odpovedi procesnemu jamstvu pritrdilo in zapisalo, da odpovedi ni mogoče preprosto predpostaviti, temveč se je o njej treba prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Na načelni ravni zahteva po nedvoumni odpovedi pravici ne preprečuje, da izjavo o odpovedi v imenu obtoženca poda njegov zagovornik. Kadar gre za procesno dejanje, ki je v obtoženčevo korist (prvi odstavek 75. člena ZKP), sodišče ni dolžno posebej preverjati, ali je dejanje, ki ga je opravil zagovornik, v skladu z voljo obtoženca.
Nadaljevanje članka > dr. Saša Kmet: Zagovornikova odpoved obtoženčevi pravici do zbornega sojenja, Pravna praksa, 2015, št. 48
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
