Zakonodajalec je z obsežno spremembo na področju insolvenčne zakonodaje, ki je začela veljati 1. septembra 2015, skušal slediti smernicam Priporočila Evropske komisije z dne 12. marca 2014 o novem pristopu k poslovnemu neuspehu insolventnosti, katerega cilj je zagotavljanje poenotenih nacionalnih insolvenčnih okvirov (Priporočilo), ki omogočajo zgodnje prestrukturiranje podjetij v finančnih težavah.
Kot izhaja iz poročila odbora za pravosodje hrvaškega sabora, si je predlagatelj prizadeval racionalno urediti področje, glede katerega je javnost še posebej občutljiva. Zato naj bi prenovljeni SZ pripomogel k učinkovitejši in transparentnejši izvedbi stečajnega postopka in posledično boljši zaščiti upnikov. Med temeljnimi novostmi, ki so podrobneje predstavljene v nadaljevanju, je treba navesti prenos celotnega predstečajnega postopka pod pristojnost sodišča, prenovo in poenotenje predstečajnega postopka, dodatne pristojnosti Finančne agencije (FINA), razširjen krog zavezancev k predlogu za uvedbo stečajnega postopka, prehod na elektronsko poslovanje, spremenjen način izbora stečajnih upraviteljev in vnovično uvedbo instituta stečajnega načrta.
Z namenom omogočanja zgodnjega preprečevanja insolventnosti gospodarskih subjektov je bil v hrvaški pravni red z določbami 19. člena in naslednjih ZFPPN uveden institut predstečajne poravnave. Poleg zagotavljanja ustreznega pravnega okvira za finančno prestrukturiranje insolventnih subjektov se je z zadevnim institutom želelo tudi upnikom omogočiti boljše pogoje za poplačilo terjatev, kot bi jih imeli v primeru stečaja. Vendar pa se je v praksi izvajanje postopka predstečajne poravnave zaradi njegove dvojne narave izkazalo za težavno. V prvi fazi je namreč postopek tekel pred poravnalnim odborom Finančne agencije po pravilih upravnega postopka, v drugem delu pa se je poravnava sklepala pred gospodarskim sodiščem. Neustreznost razmejitve med izvršilno in sodno naravo postopkov, ki se je kazala v pomanjkljivi vlogi sodišča in posledični slabši zaščiti upnikov, je zakonodajalec z uvedbo novega instituta predstečajnega postopka skušal odpraviti s prenosom celotne materije v okvir novega SZ.
Po prvem odstavku 22. člena SZ je zakonodajalec z izrecno opredelitvijo pristojnosti sodišča za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih s predstečajnim postopkom, ukinil dvojno naravo postopka predstečajne poravnave. Večja avtonomija upnikov, ki vodi k učinkovitejši zaščiti njihovih interesov, se v prvem odstavku 25. člena SZ kaže z novo uvedeno pristojnostjo upnikov predlagati uvedbo predstečajnega postopka ob dolžnikovem soglasju, ki je drugi odstavek 27. člena ZFPPN ni predvideval. Poleg tega velja omeniti dispozitivno naravo prvega odstavka 4. člena SZ, ki uvedbo predstečajnega postopka, ob predpostavki preteče plačilne nesposobnosti, predvideva zgolj kot možnost, in ne več kot obveznost (18. člen ZFPPN). V primeru uvedbe predstečajnega postopka do njegovega zaključka skladno z drugim odstavkom 15. člena SZ zoper dolžnika ni dovoljeno uvesti stečajnega postopka.
Ena od nevralgičnih točk stečajnega postopka, ki jih je zakonodajalec naslovil z novim SZ, so stroški stečajnega postopka, vključno s stroški objave postopkovnih dejanj v uradnem glasilu, in stroški predujma predhodnega postopka. Obe vrsti stroškov sta znatno vplivali na (ne)učinkovitost stečajnega postopka. Po določbah prvega odstavka 63. člena StZ je stečajni senat odločil, da se stečajni postopek ne izvede, če je bilo ugotovljeno, da dolžnikovo premoženje ni pokrivalo niti osnovnih stroškov stečajnega postopka oziroma je bilo to neznatne vrednosti. Novi SZ v 111. členu to težavo deloma odpravlja z uvedbo Sklada za poravnavanje stroškov stečajnega postopka (hrv. Fond za namirenje troškova stečajnog postupka).
Če se stroški stečajnega postopka ne morejo pokriti iz dolžnikovega premoženja oziroma založenega predujma, se skladno s tretjim odstavkom zadevnega člena pokrijejo iz Sklada. V luči poenostavljanja postopka in posledičnega zmanjšanja stroškov so pomembne tudi določbe 12. člena SZ. Drugače kot 9. člen StZ, ki je predpisoval objavo sodnih pisanj na oglasni deski pri sodišču in v uradnem glasilu, ter drugače kot 8. člen StZ, ki je določal vročanje sodnih pisanj na oglasni deski pri sodišču oziroma po pošti, prvi odstavek 12. člena SZ predvideva takó objavo kot tudi vročanje prek elektronskega portala e-Oglasna deska (hrv. E-Oglasna ploča). Zato se pisanje šteje za vročeno po poteku osmih dni od dneva objave na e-Oglasni deski sodišča.
Več v članku > Branko Ilić: Nekaj novosti nove hrvaške insolvenčne zakonodaje, Pravna praksa, 2015, št. 47
Vabljeni na dogodek: Dnevi hrvaškega insolvenčnega in izvršilnega prava, 21. in 22. januar 2016, Zagreb
Številne vsebine s tega področja tudi na hrvaškem portalu INSOLV-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
