Sodniki na sodišču EU so odločili, da ponudba brezplačnega blaga ne bi smela omejevati pravice do odbitka vstopnega DDV, če pospešuje in je v povezavi s prodajo DDV obdavčljivih izdelkov.
Po DDV direktivi predstavlja ponudba brezplačnega blaga fiktivno obdavčljivo ponudbo blaga. Glede na okoliščine bi davčni organi lahko tudi zavrnili pravico do odbitka vhodnega DDV, ki nastane pri nabavi ali proizvodnji takega blaga. Ponudbo blaga je treba razlikovati od uporabe blaga, saj uporaba lahko vodi do fiktivne obdavčljive storitve, če se je vstopni DDV za tako blago odbil, vendar le, če se poslovno premoženje uporablja za zasebno rabo s strani davčnega zavezanca ali njegovih zaposlenih ali če podjetnik, zavezanec za DDV, ni ponudil brezplačne uporabe za poslovne namene. Iz primera Sveda izhaja, da v primeru brezplačne uporabe za obdavčljivi poslovni namen podjetnik načeloma ima pravico do odbitka vstopnega DDV.
Sveda je litvansko podjetje, ki je bilo zadolženo za izdelavo baltske mitološke rekreacijsko-učne poti. Sveda je nudila brezplačen dostop do poti, obiskovalci pa so na poti lahko kupili hrano, pijačo, spominke in druge izdelke v trgovinah in restavracijah, ki jih je upravljala Sveda. Sveda je odbila vhodni DDV od stroškov, ki jih je imela z izdelavo učne poti. Litvanski davčni organ je izpodbijal ta odbitek, ker naj bi bili stroški povezani z neekonomsko dejavnostjo, nudenjem brezplačnega dostopa do učne poti.
Litvansko sodišče je bilo mnenja, da je Sveda imela stroške z vzpostavitvijo poti s končnim namenom izvajanja ekonomskih aktivnosti ob poti, vendar pa je podvomilo o možnosti odbitka vstopnega DDV. Postavlja se vprašanje o obstoju neposredne in takojšnje povezave med stroški v zvezi z opravljenimi deli in ekonomskimi dejavnostmi, ki jih je načrtovala družba Sveda, saj je rekreacijska pot namenjena neposredno brezplačni javni uporabi.
Vprašanje za predhodno odločanje se je glasilo:
„Ali je člen 168 Direktive o DDV mogoče razlagati tako, da davčnemu zavezancu priznava pravico do odbitka vstopnega DDV, plačanega pri proizvodnji oziroma pridobitvi osnovnih sredstev, namenjenih za poslovanje, kot so ta v obravnavani zadevi, ki so neposredno namenjena brezplačni rabi s strani javnosti, vendar se lahko štejejo za sredstva, ki obiskovalce privabijo v kraj, kjer davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti namerava dobavljati blago in/ali opravljati storitve?“
Na evropskem sodišču so potrdili razmišljanja litvanskega sodišča in odločili, da je Sveda, kljub brezplačni uporabi učne poti, delovala kot davčni zavezanec pri izdelavi poti. Čeprav je učna pot namenjena brezplačni uporabi, je hkrati del načrta Svede, da ob poti izvaja dodatne obdavčljive transakcije. Vzpostavitev učne poti je tako neposredno in takojšnje povezana z ekonomskimi aktivnostmi Svede na splošno, zato je načeloma upravičena do odbitka vstopnega DDV, ki je nastal zaradi vzpostavitve poti. Glede na možnost neupoštevanja določenih členov direktive, imajo nekatere države članice možnost uporabiti posebne omejitve glede pravice do odbitka vstopnega DDV. V teh državah članicah zadeva Sveda ni relevantna.
Konkretni primer tako načeloma daje pravico podjetju, ki ponuja brezplačno uporabo blaga kot del integrirane ponudbe za vzpostavitev ali povečanje zaupanja potrošnikov oz. za kakšen drug poslovni namen, da tudi take dejavnosti, ki sicer niso obdavčljive, obravnava kot del obdavčljivih ekonomskih transakcij in si lahko povrne DDV. V takem primeru se lahko stroški pridobitve ali izdelave brezplačnega blaga vštevajo v splošne stroške davčnega zavezanca (imajo neposredno in takojšnjo povezavo s celotno ekonomsko dejavnostjo zavezanca), vstopni DDV pa se lahko odbije po načelu »pro rata«. Če bi zavezanec hkrati opravljal tudi davčno oproščene dejavnosti (posojila, lizingi), bi lahko odštel le sorazmerni del DDV, s tem pa povzročil dodatne stroške z DDV potrošniku.
Potrebno pa je razlikovati med uporabo brezplačnega blaga in ponudbo brezplačnega blaga. Za ponudbo brezplačnega blaga se uporablja drugačen način obračunavanja DDV, saj bodo davčni organi ali zavrnili pravico do odbitka ali predpostavili fiktivno obdavčljivo transakcijo. V vsakem primeru bo to povzročilo nadaljnje DDV stroške, zato je bolje uporabiti možnost brezplačne uporabe blaga kot brezplačnega blaga.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.