Ni šlo za nobeno enkratno storitev (na primer vstopnico za cirkuško predstavo, ki gostuje v mestu), temveč za storitev, ki jo ponudnik redno nudi zainteresiranim (kot so fitnes, savna, masaže, kopanje v bazenu in podobno). Izdajatelja bona (dolžnika) sem tako vljudno klical s približno petmesečno zamudo, z namenom, da ugotovim, ali je pravico še mogoče uveljaviti. Odgovor je bil precej nepričakovan in trd, in sicer, da sem žal prepozen.
Ugovarjal sem, da je izdajatelj bona vendarle obogaten, saj je oseba, ki me je obdarila z bonom, storitev že plačala, potemtakem bi mi bil dolžan vrniti vsaj denar. "Obogaten pa sem zeeeelooooo," je ugovarjal dolžnik in mi dal na kratko vedeti, da bi mi lahko ponudil (a le, če bi bila moja zamuda bistveno krajša) kvečjemu popust pri nakupu nove istovrstne storitve, zdaj pa naj bi bilo tudi za to že prepozno. Nekje tukaj se je najin pogovor končal.
Izjave sogovornika so me spodbudile, da sem se odločil na hitro poklicati (ker sem seveda pričakoval potrditev svojega stališča) urad, ki skrbi za pravice potrošnikov. A glas na drugi strani mi je na kratko povedal, da v takem primeru štejejo, da je vse zakonito in da pri drugi strani ne morem ničesar uveljavljati. Preprosto sem bil prepozen po svoji krivdi. Dejansko sem nato na njihovi spletni strani med odgovori na najpogostejša vprašanja našel tudi odgovor, ki v ničemer ne problematizira roka trajanja darilnega bona.
V nejeveri sem poklical še nevladno organizacijo, ki skrbi za potrošnike. V tistem trenutku strošek pogovora za nasvete nečlanom ni pomenil več ovire, saj sem bil že "preveč v zadevi", da bi lahko odnehal. A žal mi tudi tam niso dali prav. Na moje argumente mi je sogovornica na nasprotni strani dala vedeti, naj raje odneham, da ne bom preveč plačal za telefonski nasvet. Sam sem si kriv, ker zadeve nisem izkoristil; ponudnik ima pravico, da zadrži denar, ki ga je prejel za neopravljeno storitev; približno tako, kot lahko prodajalec zadrži denar od kupca, ki je nekaj kupil v trgovini, pa potem tega ni porabil. Bil sem neprijetno presenečen nad takim stališčem nekoga, ki ščiti potrošnike.
V tistem trenutku sem že pomislil na članek, a sem še vseeno upal na končno potrditev svojega stališča pri inšpekcijskih službah. A sicer prijazna gospa na drugi stani se ni pustila motiti - po nekajminutnem argumentiranem pogovoru mi je dejala, ali želim spremeniti njeno stališče ter da je praksa dolžnika popolnoma pravilna in poštena. Na bonu je bilo namreč napisano, do kdaj lahko pravico uveljavim, in je bilo torej pogodbeno dogovorjeno, do kdaj ta pravica traja (ne glede na pravila o zastaranju terjatev), če pa menim drugače, pa naj kar vložim tožbo na sodišče in bom že videl, kako bodo na sodišču odločili.
Malo sem razmišljal, potem pa ugotovil, da moram o tem (ne glede na to, da gre za na prvi pogled minorno, a kljub temu zanimivo pravno temo) napisati članek, saj menim, da so zgoraj navedena stališča napačna. V bistvu sem ga kot odvetnik dolžan, tudi če odmislim odpravljanje slabe vesti zaradi lastne neskrbnosti, zaradi katere mi je bilo pred darovalcem bona nerodno.
Z zgoraj navedenimi stališči inštitucij se namreč ne morem strinjati in bojim se, da tako, po mojem mnenju zmotno stališče izjavljajo tudi drugim, ki so morebiti manj vešči prava od mene. V primerih, ko gre za storitve ali blago manjše vrednosti, kot je to v primerih darilnega bona, je namreč malo verjetno, da bo kdorkoli sprožil postopek na sodišču.
Nadaljevanje članka > Boštjan Špec: Darilni bon, Pravna praksa, 2015, št. 44
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
