Državna revizijska komisija je tako v eni od odločitev,v kateri se načelo enakopravne obravnave ponudnikov izvaja prek istovrstnosti kršitve, med drugim navedla:
"[V] primeru, ko se sicer ugotovi, da je ponudba vlagatelja nepopolna (oziroma se v tem delu ne ugotovijo naročnikove kršitve), vlagatelj pa v zahtevku za revizijo hkrati zatrjuje enake ali vsaj istovrstne kršitve naročnika, ki se nanašajo na morebitno različno (neenako) ocenjevanje in izbor ponudbe vlagatelja ter ponudbe izbranega ponudnika, je potrebno le-te vsebinsko obravnavati."
Možnost, da bi naročnik ponudnike v zvezi z enakimi ali istovrstnimi nepravilnostmi v njihovih ponudbah različno obravnaval, bi lahko vodila v zlorabe pravil javnega naročanja ter arbitrarno ocenjevanje in izbiranje ponudb. Zato je treba v takih primerih, ne glede na morebitno ugotovljeno nepopolnost vlagateljeve ponudbe (oziroma prekluzijo s tem povezanih kršitev), dopustiti možnost, da vlagatelj izpodbija morebitna neenakopravna ravnanja naročnika, naročnik pa mora take kršitve vsebinsko obravnavati.
Razvoj
Zametke pravne prakse, po kateri lahko ponudnik, čigar ponudba je bila spoznana za nepopolno, prereka neenakopravno obravnavo glede na izbrano ponudbo le v zvezi z istovrstnimi kršitvami, najdemo v opredelitvi aktivne legitimacije.
Opredelitev sedanje aktivne legitimacije je v bistvenih elementih enaka opredelitvi aktivne legitimacije, kot jo je določal predhodnik današnjega Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) - Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN). Pravica do vložitve pravnega sredstva se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi naročnikovega ravnanja, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot naročnikova kršitev v postopku oddaje javnega naročila.
Državna revizijska komisija je do približno leta 2006 široko priznavala aktivno legitimacijo po roku za predložitev ponudb, saj so se meritorno presojale navedbe v zvezi z nepravilnostjo izbrane ponudbe (ki niso bile istovrstne narave), čeprav je bila vlagateljeva ponudba že spoznana kot nepravilna ponudba.
V letu 2007 je Državna revizijska komisija sprejela stališče, da ponudniku, čigar ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nepravilna, ni mogoče priznati realne stopnje verjetnosti nastanka škode, zato se mu aktivna legitimacija za presojo domnevne nepravilnosti ponudbe izbranega ponudnika ne prizna. Aktivna legitimacija se je do tedaj priznavala ne le ponudnikom, ki so z zahtevkom za revizijo uveljavljali varstvo lastnega interesa (in ko so vsaj verjetno izkazali škodo), ampak tudi tistim ponudnikom, ki so kljub ugotovitvi nepravilnosti svoje ponudbe v zahtevku za revizijo z uveljavljanjem nepravilnosti ponudb drugih ponudnikov želeli doseči razveljavitev tistih naročnikovih odločitev o oddaji javnega naročila, ki kot take ne bi mogle pomeniti niti možnosti nastanka škode v vlagateljevi sferi.
Državna revizijska komisija je ugotovila, da tako široka razlaga aktivne legitimacije podeljuje ponudniku varstvo javnega interesa (čeprav vlagatelj vlaga pravno sredstvo zaradi varovanja lastnega položaja), katerega varstvo je skladno z zakonom pridržano drugim subjektom. Iz objavljenega stališča izhaja:
"Zoženje aktivne legitimacije zgolj na primere, ko vlagatelj v konkretnem primeru izkaže nezakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, je po oceni Državne revizijske komisije z vidika tehtanja interesov in temeljnih načel, ki veljajo v postopkih revizije (zlasti načela hitrosti in učinkovitosti) in oddaje javnih naročil, utemeljen."
Državna revizijska komisija je takrat predstavila stališče:
"Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti vlagateljeve ponudbe ni mogoče obravnavati kot 'pravilno ponudbo' [...], jo je [...] treba zavrniti. Takšnemu vlagatelju se aktivna legitimacija za izpodbijanje ostalih ponudb tudi na podlagi argumenta, da se realna stopnja verjetnosti nastanka škode kaže predvsem v možnosti nadaljnjega sodelovanja v postopku s pogajanji, ne more priznati."
Kot pojasnilo je treba navesti, da so v obdobju do leta 2007 ponudniki, ponudbe katerih so bile spoznane za nepravilne, pogosto kot razlog za priznanje aktivne legitimacije navajali, da bi v primeru, če bi bila kot nepravilna spoznana tudi ponudba izbranega ponudnika, imeli možnost nastopa v novem postopku s pogajanji po predhodni objavi oziroma brez predhodne objave. Upoštevajoč sodno prakso Sodišča EU v zadevi Stadt Halle C-26/03, pa se lahko pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo oziroma izločitvijo vseh ponudb. Postopek s pogajanji (po predhodni objavi oziroma brez predhodne objave) pa je nov postopek, v katerem je treba obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati in ne pomeni zgolj nadaljevanja predhodno izvedenega postopka. Naročnik ima, če se postopek konča brez izbire (ker so na primer izločili vse ponudbe - tako vlagateljevo kot tudi ponudbo izbranega ponudnika), možnost drugačne odločitve, in sicer da ne izvede postopka s pogajanji za predmet javnega naročila, ampak javnega naročila preprosto ne odda (in njegovo izvajanje prenese na notranje novoustanovljene organizacijske enote), ali da izvede nov postopek samo za del predmeta javnega naročila. Stališče Državne revizijske komisije je bilo, da ponudniku, čigar ponudba je bila utemeljeno izločena, v nobenem od naštetih primerov ni mogoče priznati aktivne legitimacije za presojo utemeljenosti kršitev, ki se nanašajo na domnevno nepopolnost izbrane ponudbe.
V praksi pa se je izkazalo, da je taka razlaga aktivne legitimacije pretoga, in se je razvilo pravilo, da se lahko zaradi varovanja načela enakopravne obravnave ponudnikov presojajo tudi domnevne istovrstne kršitve pri obravnavi izbrane ponudbe, torej le v tistih delih ponudbe, v katerih je bila ponudba vlagatelja spoznana kot nepopolna ponudba. Vendar pa je treba poudariti, da je mogoče o istovrstnosti kršitve govoriti le v primeru, ko vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo neutemeljeno označil za nepopolno ter da bi jo moral, če bi vlagateljevo ponudbo in ponudbo izbranega ponudnika v istih delih ocenil enako, označiti za popolno.
Povedano drugače. Ponudnik, čigar ponudba je bila označena kot nepopolna, mora v revizijskem zahtevku navesti, da bi moral naročnik, če bi ponudbo vlagatelja obravnaval enako kot ponudbo izbranega ponudnika, tudi ponudbo vlagatelja označiti za popolno. Ne zadostuje zgolj navedba končne posledice (nepopolnost in izločitev izbrane ponudbe), ampak prerekanje enakih ali vsaj istovrstnih domnevnih naročnikovih kršitev, ki se nanašajo na morebitno različno (neenako) ocenjevanje in izbor ponudbe vlagatelja ter ponudbe izbranega ponudnika v enakih ali vsaj istovrstnih delih ponudbe.
Nadaljevanje članka > Milena Basta Trtnik: Enakopravna obravnava ponudnikov z vidika istovrstnosti kršitve, Pravna praksa, 2015, št. 42-43
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
