Z ugotovitvijo, da bi portugalsko vrhovno sodišče v obravnavani zadevi moralo predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču, zoper opustitev njegove predložitvene dolžnosti pa je mogoče uveljavljati odškodninsko odgovornost proti Portugalski, je jasno poudarilo odgovorno vlogo, ki jo imajo pri vodenju rahločutnega, a potrebnega dialoga s Sodiščem v okviru postopka prehodnega odločanja prav zadnjestopenjska sodišča. Poglejmo si nekoliko podrobneje obe sodbi in opozorimo na posledice, ki jih imata za razumevanje uveljavljene doktrine acte clair ter za sodelovanje med sodišči držav članic in Sodiščem.
Doktrina acte clair
Postopek predhodnega odločanja vzpostavlja sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči s ciljem enotne uporabe prava EU. Prav ta postopek je bil zelo pomemben za razvoj prava EU - tako za razvoj materialnega prava EU kot tudi za vzpostavitev razmerja med pravom EU in pravom držav članic. Skoraj vsa temeljna načela, ki jih je razvilo Sodišče, so bila namreč vzpostavljena v okviru predhodnega odločanja. Postopek je imel še zlasti velik pomen za posameznike, saj jim je omogočal posredni dostop do luksemburškega Sodišča. Tak pomen ohranja še danes.
Najin prispevek se omejuje na razpravo o postavitvi vprašanja glede:
1. razlage prava EU za predhodno odločanje (torej ne zajema vprašanja veljavnosti sekundarne zakonodaje EU, ki je prav tako v pristojnosti Sodišča), pri tem pa se dotika le
2. sodišč zadnje stopnje, ki imajo glede razlage prava EU dolžnost predložiti Sodišču vprašanje za predhodno odločanje, in
3. doktrine acte clair kot izjeme od te predložitvene dolžnosti.
Sodišče je namreč s svojo prakso pripomoglo k izoblikovanju predložitvene dolžnosti zadnjestopenjskih sodišč, tako da obveznost postavitve vprašanja za predhodno odločanje ne obstaja v treh primerih:
1. ko postavljeno vprašanje ni relevantno (odločujoče) za rešitev spora;
2. ko je obravnavana določba prava EU že bila predmet razlage Sodišča (t. i. doktrina acte éclairé) in
3. ko je pravilna uporaba prava EU "tako očitna, da ne dopušča nobenega prostora za kakršenkoli razumen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja" (t. i. doktrina acte clair).
"Na prvi pogled pogoji doktrine acte clair niso za omahljivce". Ta izjema od predložitvene dolžnosti lahko pripelje do različnih razlag iste določbe v različnih državah članicah. Prav zato se uporablja zgolj v primerih, ko je nacionalno sodišče povsem prepričano, da je pravilna uporaba prava EU enaka in povsem očitna tudi za sodišča drugih držav članic in za Sodišče. Pri tem mora upoštevati značilnosti prava EU in posebne težave, ki jih prinese njegova razlaga, vključno z jezikovno raznolikostjo, posebnim izrazjem prava EU in posebnimi metodami razlage (umestitvijo razlage v kontekst tega prava, upoštevajoč njegove cilje in stopnjo razvoja). V praksi pa ta izjema lahko pomeni izgovor nacionalnih sodišč, da se izognejo postavitvi vprašanja za predhodno odločanje.
Zadeva izvira iz spora med kolektivno odpuščenimi delavci portugalske čarterske letalske prevozne družbe AIA, ki je prenehala delovati, in državo zaradi domnevne kršitve prava EU, ki naj bi jo storilo portugalsko vrhovno sodišče, ker je nepravilno razlagalo pojem "prenos obrata" iz Direktive 2001/23/ES o ohranjanju pravic delavcev. Ta pojem se je od uveljavitve Direktive 2001/23/ES v praksi izkazal za spornega, zato je predložitveno sodišče vprašalo po njegovi razlagi.
Sodišče je izhajalo iz namena Direktive 2001/23/ES, ki je v zagotavljanju nadaljevanja obstoječih delovnih razmerij v okviru gospodarske enote, ne glede na spremembo lastništva. Pri tem je odločilno merilo videlo v ohranitvi identitete gospodarske enote. S tem je začrtalo okvir, znotraj katerega se giblje pri razlagi pojma "prenos obrata". Ugotovilo je, da so bistveni elementi dejanskega stanja v obravnavani zadevi taki, da dokazujejo obstoj prenosa obrata. Po prenehanju družbe AIA je namreč družba TAP nadaljevala z dejavnostjo izvajanja dela čarterskih poletov na progah, na katerih je prej prevažala družba AIA. Pri tem je uporabila del opreme nekdanje družbe AIA in zaposlila nekaj njenih nekdanjih delavcev.
Izkazalo se je, da je portugalsko vrhovno sodišče, ki je odločilo, da kolektivni odpust ni bil nezakonit, ker naj se v obravnavanem primeru ne bi ohranila identiteta obrata, napačno razlagalo pojem "prenos obrata". Pri tem pa se je celo sklicevalo na prakso Sodišča glede razlage tega pojma. Če bi "dosledno in v celoti upoštevalo sodno prakso Sodišča, tudi najnovejšo, ne bi moglo biti tako prepričano o uporabi prava Unije, kot jo je izvedlo". Prvi pokazatelj nejasne opredelitve pojma so bila portugalska sodišča, ki so na različnih stopnjah obravnavala spor med nekdanjimi delavci družbe AIA in družbo TAP in med katerimi je bilo opazno različno razumevanje spornega pojma. Drugič, že vpogled v prakso Sodišča bi spomnil na zadrege pri razlagi tega pojma, ki je odvisen od posamičnega primera in glede katerega se praksa še razvija.
Kot ključno se je v tem okviru postavilo vprašanje, ali bi moralo zadnjestopenjsko sodišče postaviti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču v okoliščinah, ko so nacionalna sodišča na nižjih stopnjah sprejela protislovne odločitve. Pri tem Sodišče samega obstoja nasprotujočih si odločitev nacionalnih sodišč ni prepoznalo kot odločilni element predložitvene dolžnosti. Zadnjestopenjsko sodišče je namreč pristojno, da samo oceni, ali je njegova razlaga tako očitna in brez vsakega razumnega dvoma, čeprav nižja nacionalna sodišča sprejmejo drugačno odločitev. Številna nacionalna sodišča so postavila veliko vprašanj o razlagi pojma "prenos obrata", kar kaže na nekatere težave pri razlagi in na možnost obstoja razlik v praksi glede tega pojma. Prav te ponavljajoče se težave pri razlagi pojma v državah članicah ob različni sodni praksi na nacionalni ravni so vodile k sklepnim ugotovitvam, da bi moralo zadnjestopenjsko sodišče predložiti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču, da prepreči možnost napačne razlage prava EU.
Več v članku > dr. Janja Hojnik in dr. Katarina Vatovec: Sizifovo delo sodišč zadnje stopnje v zadevah prava EU, Pravna praksa, 2015, št. 41
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
