Predpogodbene dolžnosti informiranja, ki stranko zavezujejo, da svojemu bodočemu sopogodbeniku razkrije dejstva, pomembna za sklenitev pravnega posla, v slovenskem prostoru še niso bile deležne večje pozornosti pravne teorije.
Kljub siceršnjemu priznavanju splošnih predpogodbenih dolžnosti informiranja v Sloveniji kot izraza načela vestnosti in poštenja institut v praksi še ni povsem zaživel, saj se primeri, ki sicer vsebinsko spadajo pod problematiko razporeditve informacijskega bremena med strankama, ne rešujejo preko instituta predpogodbenih dolžnosti informiranja, če dolžnosti informiranja niso izrecno zakonsko določene. Za zagotovitev možnosti, da institut bolje zaživi tudi v praksi, se prispevek osredinja na dodatno utemeljitev teoretičnih podlag za njegovo uporabo, to je načelo vestnosti in poštenja v kombinaciji z instituti zmote, prevare in oderuške pogodbe, raziskuje pa tudi možnosti za razširitev predpogodbene odškodninske odgovornosti.
1. Uvod
Za pogodbeno pravo je značilna svoboda; prosto urejanje pravnih razmerij in prostovoljno vstopanje vanje je bistvo poslovnih obligacij. S tem ko posameznikom prepuščamo, da se sami odločajo, ali bodo pravni posel sklenili ali ne, ter da sami določajo njegovo vsebino, skušamo zagotoviti, da bo na ta način sklenjen posel zadostil prav njihovim interesom. Večja verjetnost je namreč, da bodo ti interesi izpolnjeni, če je odločanje v rokah tistega, ki v konkretno razmerje vstopa, kot v primeru, da bi bile tovrstne odločitve v rokah tretje osebe (na primer zakonodajalca). Prostovoljnost odločanja o vstopu v pravna razmerja skupaj z možnostjo avtonomnega oblikovanja njihovih vsebin zagotavljata maksimiranje interesov strank pravnega posla ter pravičnost za vsako od njih. Svoboda, značilna za poslovna obligacijska razmerja, poleg samoodločbe vsebuje tudi drugo komponento: lastno odgovornost. Ta se izraža v odgovornosti vsake stranke, da skrbi za svoje lastne interese, in bremenu, da si mora sama zagotoviti položaj, ki ji bo omogočal oblikovanje svobodne odločitve. Ker je svobodna poslovna volja odvisna predvsem od ustreznosti informacijskega položaja v času odločanja, lastna odgovornost zavezuje posameznika, da si sam zagotovi informacije, ki jih potrebuje za odločitev o sklenitvi pravnega posla.
Pravilo o lastni odgovornosti v zvezi s pridobivanjem informacij se v določenih primerih lahko izkaže za nepravično, na primer: (1) če informacij, ki so dostopne samo eni pogodbeni stranki, druga stranka ne more pridobiti oziroma jih lahko pridobi le z nesorazmernimi napori; ali (2) če stranka, ki poseduje specifično znanje z določnega področja, informacije posreduje drugi stranki in se ta nanje zanese, pozneje pa se izkažejo za neresnične; ter (3) če gre za informacije o dejstvih, na katera stranka ni mogla računati, druga pa je zanje vedela, in so ključna za pogodbeno razmerje.
Našteta dejanska stanja primeroma predstavljajo situacije, v katerih bi bilo zaradi položaja, v katerem se znajde stranka, ki bi si morala informacijo zagotoviti, nepravično vztrajati pri načelu lastne odgovornosti. Tu zato z namenom zagotavljanja pravičnosti v pravnih razmerjih v sicer zagotovljeno svobodo udeležencev v pravnem prometu poseže pravo, ki skuša tovrstne anomalije odpraviti in zagotoviti ravnotežje med interesi sopogodbenikov ter pravično rešitev za vsakega od njih. Pravni red to doseže tako, da stranko, ki določene informacije ima, zaveže k razkritju teh nasprotni stranki. Obveznost stranke, da drugo seznani z okoliščinami, ki so pomembne za sklenitev pravnega posla, je v primerjalnopravni literaturi poznana pod pojmom predpogodbene dolžnosti informiranja.
2. Splošno o dolžnostih informiranja
V primerjalnopravni literaturi s pojmom predpogodbenih dolžnosti informiranja označujejo dolžnosti, ki med strankama nastanejo v fazi pred sklenitvijo pogodbe. Stranka, ki želi skleniti pravni posel, mora svojemu bodočemu sopogodbeniku razkriti informacije, ki so pomembne za sprejetje njegove poslovne odločitve, s čimer mu zagotovi informacijski položaj, ki mu omogoča oblikovati voljo brez napak.
V teoriji so poznane tudi pogodbene dolžnosti informiranja, ki se drugače od predpogodbenih vzpostavijo na podlagi pogodbenega razmerja, torej po sklenitvi pravnega posla in prav zaradi njega. Vsebina tako pogodbenih kot predpogodbenih dolžnosti je v zagotavljanju informacij upravičencu, vendar med njimi poleg drugačne časovne točke aktivacije obstaja tudi druga pomembna razlika, ki je v namenu informiranja. Ta je pri predpogodbenih dolžnostih informiranja v zagotavljanju pogojev za oblikovanje svobodne poslovne odločitve, medtem ko gre pri pogodbenih dolžnostih informiranja za izpolnjevanje pogodbene obveznosti, bodisi glavne obveznosti, pri kateri je svetovanje oziroma informiranje stranke predmet pogodbe (na primer pogodba o poslovnem, pravnem svetovanju) bodisi stranske obveznosti (na primer splošna dolžnost obveščanja iz 245. člena Obligacijskega zakonika). Pogodbene dolžnosti informiranja uvrščamo v problematiko izpolnjevanja pogodbe (izpolnitvena faza), zato v tem prispevku ne bodo predmet obravnave.
Predpogodbene dolžnosti informiranja lahko temeljijo bodisi na izrecni zakonski določbi, v tem primeru govorimo o tako imenovanih zakonskih dolžnostih informiranja, bodisi neposredno na načelu vestnosti in poštenja (dobra vera). Zakonske dolžnosti najdemo predvsem na specialnih področjih obligacijskega prava, na katerih so se zaradi njihove specifičnosti razvila posebna pravila, na primer pravo varstva potrošnikov, zavarovalno pravo, bančno pravo. Druga pravna podlaga, ki zaradi obstoja okoliščin, ki upravičujejo prevalitev informacijskega bremena na drugo stranko, omogoča vzpostavitev dolžnosti informiranja tudi v situacijah, ki jih zakonodajalec ni že vnaprej predvidel (kot to velja za zakonske), je načelo vestnosti in poštenja.
Predpogodbene dolžnosti informiranja v slovenskem prostoru še niso bile deležne večje pozornosti pravne teorije. Tudi pri nas sicer poznamo predpogodbene dolžnosti informiranja, ki jih določa zakon oziroma drug predpis, in se za zdaj pojavljajo pri posameznih vrstah pogodb oziroma pri razmerjih, ki so zaradi svojih specifik predmet natančnejšega urejanja zakonodajalca, splošne določbe o predpogodbenih dolžnostih informiranja, katere pomen bi bil v dopolnjevanju primarnega načela lastne odgovornosti v zvezi s pridobivanjem informacij, pa v našem sistemu nimamo. V primeru tako imenovanih splošnih predpogodbenih dolžnosti informiranja je zato pravne podlage v smislu razmejitve predpogodbenih dolžnosti informiranja treba iskati v načelu dobre vere (pri nas poznanem kot načelo vestnosti in poštenja, 5. člen OZ).
Ob siceršnjem priznavanju instituta splošnih predpogodbenih dolžnosti informiranja v Sloveniji kot izraza načela vestnosti in poštenja menim, da je treba za zagotovitev možnosti, da institut bolje zaživi tudi v praksi, dodatno utemeljiti teoretične podlage za njegovo uporabo. V obstoječi sodni praksi namreč ni opaziti, da bi se primeri, ki sicer vsebinsko spadajo pod problematiko razporeditve informacijskega bremena med strankama, reševali preko instituta predpogodbenih dolžnosti informiranja, z izjemo redkih primerov, v katerih so te zakonsko urejene.
Glede na navedeno bodo predmet preučevanja tega prispevka splošne predpogodbene dolžnosti informiranja s poudarkom na pregledu pravnih podlag, ki omogočajo njihovo utemeljitev. V nadaljevanju bo zato podana kratka primerjalnopravna predstavitev pravnih podlag splošnih predpogodbenih dolžnosti informiranja, ki prikazuje možnosti različnega urejanja in utemeljevanja teh dolžnosti.
Nadaljevanje članka > Andreja Fakin - Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev, Podjetje in delo, 2015, št. 1
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
