Nedvomno uporaba instituta začasnega zavarovanja posega v človekove pravice domnevnega prejemnika protipravne premoženjske koristi, vendar prevelika formalnost in strogi pogoji za njegovo odreditev v praksi povzročajo nemalo težav, kar lahko vodi do nezmožnosti odvzema pridobljene premoženjske koristi po pravnomočno končanem kazenskem postopku.
Odvzem premoženjske koristi izhaja iz temeljnega pravnega načela o nedovoljenem razpolaganju s premoženjem, ki je bilo pridobljeno na protipraven način. Kazenski zakonik (KZ-1) tako v 74. členu določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, njen odvzem oziroma odvzem premoženja, ki ustreza njeni vrednosti, pa je mogoč le, če obdolženec oziroma tisti, na katerega je bila premoženjska korist prenesena, z zadostnim premoženjem razpolaga tudi po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Zato Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 502.-502.e členu ureja institut začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.
Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi
Začasno zavarovanje je stvarni omejevalni ukrep, ki omogoča poseg v posameznikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, še preden je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobil premoženjsko korist. Odredi se, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, iz katerega izvira premoženjska korist, in če obstaja nevarnost, da bi jo njen prejemnik uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače razpolagal z njo, s čimer bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku.
Najpogosteje se začasno zavarovanje odredi na transakcijskih računih prejemnika koristi, na njegovih nepremičninah, motornih vozilih in plovilih, poslovnem deležu v družbi, vrednostnih papirjih in na premoženju, ki se nahaja v tujini. Ker mora v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-296/02 začasno zavarovanje zahtevka ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem, mora državni tožilec, ki nosi dokazno breme v kazenskem postopku, dokazati obstoj in obseg premoženja prejemnika premoženjske koristi, na katerem predlaga začasno zavarovanje.
Menim, da je treba pri posegu na nepremičnine prejemnika premoženjske koristi upoštevati, da trenutna vrednost nepremičnine, ki sicer ustreza ocenjeni vrednosti pridobljene premoženjske koristi, še ne zagotavlja njenega odvzema po pravnomočnosti kazenskega postopka.
Nadaljevanje članka > Nina Židanik: Stvarni obseg začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, Pravna praksa, 2015, št. 39-40
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.