Za odpravljanje tega problema so bile leta 2011 sprejete Smernice Združenih narodov, ki gospodarskim subjektom nalagajo, da pri svojem delovanju spoštujejo človekove pravice. Pri tem ni dovolj, da spoštuje človekove pravice samo izbrani gospodarski subjekt, temveč jih morajo spoštovati vsi gospodarski subjekti, s katerimi je v pogodbenem razmerju. Če hoče gospodarski subjekt zagotoviti, da tudi njegova pogodbena stranka spoštuje človekove pravice, je najboljša rešitev, da se za to dogovorita že v sami pogodbi in se nespoštovanje take pogodbene določbe šteje kot kršitev pogodbe. S tem bi se stranki med seboj prisilili, da spoštujeta človekove pravice in s tem delujeta družbeno odgovorno.
Opredelitev družbene odgovornosti gospodarskih subjektov
Pojem družbene odgovornosti gospodarskih subjektov ni jasno opredeljen. Večina definicij se giblje v smeri, da je to koncept, po katerem gospodarski subjekti v svoje delovanje prostovoljno vključijo družbene in okoljske standarde. Letnar Černič opredeljuje družbeno odgovornost kot "stalno zavezanost gospodarske družbe k spoštovanju temeljnih človekovih pravic, zagotavljanju pravne države, preprečevanju korupcije, zavezanost k varstvu okolja, etičnemu obnašanju, ekonomskemu razvoju, izboljšanju kakovosti življenja zaposlenih, lokalne skupnosti in celotne družbe". Evropska Komisija je leta 2011 razvila opredelitev, da je to "odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo".
Družbena odgovornost ni zavezujoča, z njo se razvija koncept, da je pri delovanju gospodarskih subjektov treba gledati ne samo na doseganje dobička, ampak tudi na socialne komponente. Tako je Evropska komisija 22. marca 2006 izrecno poudarila, da je družbena odgovornost prostovoljna, in takšna bo ostala, dokler se ne sprejmejo pravni akti, ki bi vsaj na nekaterih področjih (na primer človekove pravice) pravno zavezovali gospodarske subjekte. Pri tem je izredno pomembna izjava iz Zelene knjige Komisije o spodbujanju evropskega okvira za družbeno odgovornost gospodarskih družb, da družbena odgovornost ni nadomestilo zakonodaje s področja socialnih pravic ali okoljskih standardov. Družbena odgovornost je več kot samo izpolnjevanje pravnih obveznosti, seveda ob predpostavki, da gospodarski subjekt že deluje v skladu z nacionalno socialno in okoljsko zakonodajo (torej izpolnjuje svoje pravne obveznosti), kar se pogosto izkaže za največji problem.
Koncept družbene odgovornosti gospodarskih subjektov se je začel razvijati po prvi svetovni vojni v Združenih državah Amerike, ko je prišlo do odmika od koncepta, da dokler je gospodarski subjekt dobičkonosen, ustvarja bogastvo za celotno družbo in tako izboljšuje življenjski standard družbe s proizvodnjo dobrin in storitev. Razvil se je koncept, ki managerje pojmuje kot fiduciarje, ki imajo dolžnost ohraniti ravnovesje med delničarji in drugimi potencialnimi deležniki gospodarskega subjekta (trusteeship management concept). Ta razvoj je sprožil debato o tem, ali imajo gospodarski subjekti odgovornost do družbe in če je odgovor pozitiven, kakšna je ta odgovornost. Kljub številnim kritikam koncepta družbene odgovornosti se je koncept nezadržno širil po Združenih državah Amerike in po svetu.
Postopoma so se razvijale globalne prostovoljne pobude, kako naj gospodarski subjekti delujejo družbeno odgovorno. V okviru OECD so bile sprejete Smernice OECD za multinacionalne družbe (OECD Guidelines for Multinational Enterprises), ki urejajo družbeno odgovornost gospodarskih subjektov. Smernice dajejo priporočila za odgovorno poslovno vedenje, skladno z veljavno zakonodajo in mednarodno priznanimi standardi.
Pri Združenih narodih (ZN) je bila sprejeta pobuda glede družbene odgovornosti, imenovana Global Compact, ki je bila zasnovana z namenom razvoja in širjenja družbene odgovornosti na področjih človekovih pravic, delovnopravnih standardov, okolja in protikorupcije. Mednarodna organizacija za standardizacijo je razvila mednarodni standard družbene odgovornosti ISO 26000, katerega namen je gospodarskim subjektom dati smernice glede družbene odgovornosti, integrirati, implementirati in spodbujati družbeno odgovorno vedenje gospodarskih subjektov ter jim pomagati prispevati k trajnostnemu razvoju. Standard pozornost posveča sedmim področjem družbene odgovornosti: organizacijsko upravljanje, človekove pravice, delovne prakse, naravno okolje, poštene poslovne prakse, odnos do potrošnikov in vključenost v lokalno okolje in njegov razvoj.
Drugače od drugih standardov ISO pri tem ni možnosti pridobitve certifikata, saj gre za priporočila, kako naj gospodarski subjekt deluje, ne pa za zahteve. Gospodarske subjekte spodbuja, da več kot samo spoštujejo zakonodajo; izrecno je poudarjeno, da je standard namenjen dopolnitvi že obstoječih instrumentov in pobud za družbeno odgovornost, ne pa njihovi zamenjavi. Gospodarski subjekti ga uporabljajo prostovoljno, njegov cilj pa je postati univerzalno sprejeto priporočilo glede družbene odgovornosti, uporabno za vse vrste gospodarskih subjektov, ne glede na njihovo velikost, sektor, geografsko lokacijo ali stopnjo implementacije družbene odgovornosti.
Tudi Evropska unija posveča veliko pozornosti družbeni odgovornosti gospodarskih subjektov. Leta 2001 so sprejeli Zeleno knjigo Komisije o spodbujanju evropskega okvira za družbeno odgovornost gospodarskih družb, namen katere je bil sprožiti razpravo o možnih načinih spodbujanja družbene odgovornosti na evropski in mednarodni ravni. Družbena odgovornost naj bi namreč pomembno prispevala k cilju Lizbonske strategije zgraditi dinamično, konkurenčno in kohezivno na znanju temelječe gospodarstvo.
Temu je sledila Bela knjiga, ki je predstavila strategijo Evropske unije za spodbujanje družbene odgovornosti. Osrednji cilji strategije so bili razširiti znanje o pozitivnih učinkih družbene odgovornosti na gospodarske subjekte in družbo, razviti izmenjavo izkušenj in dobrih praks na področju družbene odgovornosti, razširiti koncept družbene odgovornosti tudi med male in srednje velike gospodarske subjekte ter vključiti družbeno odgovornost v politiko Evropske unije. Temu je sledila še vrsta strategij in resolucij, kot zadnje so bile sprejete Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011-14, Resolucija o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast ter Resolucija o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju.
V Sloveniji državni organi še niso sprejeli nobenega pravnega akta na področju družbene odgovornosti, zato na tem področju delujejo predvsem organizacije civilne družbe. Korak k ureditvi družbene odgovornosti je bil storjen s sprejetjem Smernic korporativne integritete, katerih namen je pomoč gospodarskim družbam pri sistemskem uveljavljanju načel korporativne integritete v njihovem poslovanju. Vendar gre pri tem še vedno samo za dokument civilnih združenj, ne pa državnih organov.
Gospodarski subjekti se trudijo biti družbeno odgovorni, tako da delujejo v skladu s temeljnimi vrednotami širše družbe, v kateri delujejo, spoštujejo naravno okolje (maksimizirajo trajnostni razvoj) in spoštljivo obravnavajo vse deležnike. Ustvarjanje dobička ni več edino vodilo njihovega delovanja, saj so gospodarski subjekti ocenjeni ne samo glede na njihovo sposobnost zadovoljiti potrebe kupcev, temveč tudi glede na potrebe zaposlenih, nevladnih organizacij, predstavnikov lokalne skupnosti in drugih interesnih skupin. Gospodarski subjekti so začeli sprejemati prostovoljne zaveze, s katerimi so pokazali svojo skrb do poslovnega okolja, v katerem delujejo, saj so odkrili, da jim izkazovanje družbene odgovornosti prinaša koristi, s čimer je družbena odgovornost postala strategija gospodarskih subjektov za doseganje večjega dobička. Družbeno odgovorno ravnanje gospodarskim subjektom omogoča boljši ugled, zmožnost privabljanja in zadržanja zaposlenih in kupcev (lojalnost kupcev in zaposlenih), večjo predanost in produktivnost zaposlenih ter dobre odnosez vlado, drugimi gospodarskimi subjekti, mediji, dobavitelji, lokalno skupnostjo ipd. Vse to pa na koncu privede do konkurenčne prednosti pred gospodarskimi subjekti, ki ne delujejo družbeno odgovorno.
Pravno gledano najpomembnejša ideja koncepta družbene odgovornosti gospodarskih subjektov pa je, da za spoštovanje človekovih pravic ni odgovorna samo država, temveč tudi gospodarski subjekti, zato se bom v okviru družbene odgovornosti v prispevku posvetila človekovim pravicam.
Spoštovanje človekovih pravic pri delovanju gospodarskih subjektov
Družbena odgovornost gospodarskih subjektov je torej pojem, ki med drugim vključuje tudi spoštovanje človekovih pravic pri delovanju gospodarskih subjektov. Medtem ko je družbena odgovornost gospodarskih subjektov sestavljena iz nepopolnih, pozitivnih in specialnih dolžnosti, so človekove pravice sestavljene iz popolnih, negativnih in univerzalnih moralnih dolžnosti, ki jih imajo gospodarski subjekti. Tradicionalno so človekove pravice pojmovane kot pravna pravila za zaščito posameznikov pred dejanji države, saj ima država dolžnost, da posamezniku zagotovi dostojno življenje. Sčasoma so gospodarski subjekti (predvsem multinacionalke) začeli pridobivati gospodarsko moč in s tem se je njihov vpliv na človekove pravice povečeval.
S širokim odprtjem nacionalnih trgov se je začel proces gospodarske globalizacije, nosilke katere so multinacionalke, zaradi katerih se je stanje na področju spoštovanja človekovih pravic še poslabšalo. Interesi podjetniškega delovanja multinacionalk so izrazito ekonomski, s tem pa so drugi družbeni cilji v okolju, kjer delujejo, povsem zanemarjeni. S svojo ekonomsko močjo pogosto vplivajo na nacionalne zakonodajalce, da spremenijo predpise tako, da družbene cilje povsem podredijo njihovim interesom po pridobivanju čim večjega dobička. Kljub temu ostaja ideja, da tudi v konkurenčnem in dobička željnem okolju ni vse dovoljeno, saj obstajajo temeljni moralni standardi, ki omejujejo dejanja gospodarskih subjektov, med katerimi so človekove pravice izredno pomembne.
V 70. letih se je zato začela razvijati ideja o tem, da morajo tudi gospodarski subjekti spoštovati človekove pravice. Mednarodni dokumenti nikjer izrecno ne opredeljujejo obveznosti spoštovanja človekovih pravic s strani gospodarskih subjektov, vendar pa lahko najdemo to obveznost v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki v preambuli navaja, da je ta deklaracija razglašena "z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo".
Deklaracija se tako nanaša na vse pravne subjekte, tudi gospodarske, vendar ni pravno zavezujoča. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki sta zavezujoča in ju je ratificirala večina svetovnih držav, pa ne omenjata dolžnosti spoštovanja človekovih pravicah s strani vseh organov družbe. Kljub temu mednarodno pravo posredno zavezuje gospodarske subjekte k spoštovanju človekovih pravic, saj nalaga državi dolžnost, da s sprejemanjem ustrezne zakonodaje zagotovi, da nedržavni organi, med njimi tudi gospodarski subjekti, ne kršijo priznanih človekovih pravic.
Tudi mednarodne pogodbe, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, in Ustava Republike Slovenije ne določajo, da morajo slovenski gospodarski subjekti spoštovati človekove pravice, temveč samo, da jih mora država, ta pa ima pravico in dolžnost, da jim naloži spoštovanje človekovih pravic pri njihovem delovanju. Da bi se zagotovilo spoštovanje človekovih pravic s strani gospodarskih subjektov, so bila pri ZN leta 2003 predlagana Pravila ZN o odgovornosti čeznacionalnih družb in drugih podjetij v zvezi s človekovimi pravicami, ki pa so zaradi njihove zavezujoče pravne narave propadle. Države in seveda tudi gospodarski subjekti so predvsem zaradi ekonomskih interesov nasprotovali nalaganju obveznosti spoštovanja človekovih pravic gospodarskim subjektom. Po propadu teh pravil se je prof. John Ruggie začel ukvarjati z vprašanjem ureditve tega področja in rezultat so leta 2011 sprejete Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu: izvajanje okvirnega programa Združenih narodov "varovati, spoštovati in pomagati".
2.1.1. Smernice ZN
3. Opredelitev gospodarskih pogodb
4. Načini za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic s sklenitvijo pogodbe
4.1. Pravila ravnanja
4.2. Kršitev človekovih pravic kot razvezni pogoj
4.3. Pogodbena določba o spoštovanju človekovih pravic
4.3.1. Pravne sankcije za kršitev pogodbene določbe o spoštovanju človekovih pravic
4.3.1.1. Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve stranske obveznosti
5. Smernice ZN in njihova načela za družbeno odgovorne pogodbe
6. Sklep
Nadaljevanje članka > Ana Čertanec: Zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic pri delovanju gospodarskih subjektov s sklenitvijo pogodbe, Podjetje in delo, 2015, št. 1
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
