Zato se je bilo težko znebiti očitka zdaj ene, zdaj druge strani, da se avtor v zadevo vtika zato, ker hoče Janšo izvleči iz šlamastike, in narobe, ker hoče Janšo še globlje potisniti vanjo. Toda zdaj je ta zadeva z zastaranjem končana, in sicer tako, da pušča odprto vprašanje o resnici te zadeve. Zastaranje je splošna, ne samo pravna pridobitev človeške civilizacije in kulture. Zato je za koga dober in za koga drugega slab zaključek kazenske zadeve, ki pa kar kliče po razmišljanju o temi iz naslova tega prispevka.
Druga uvodna opomba je izraz skrbi, da mojih stališč glede pomembnosti resnice v kazenskem postopku ne bi zlorabili tisti, ki jim je represija edini odgovor na vse probleme, stiske in protislovja med ljudmi in v družbi ter ki bi zaradi svoje Resnice brez pomislekov žrtvovali vse človeške pridobitve na tem represivnem področju, ki jih zagotavljajo v ustreznih členih vsi mednarodni pravni akti o človekovih pravicah in svoboščinah. Če upoštevamo trend nenehnega zaostrovanja kazenske represije v zahodnem delu sveta in tudi na Slovenskem, potem se ta skrb ne zdi neutemeljena.
Oglašam se zato, ker me tema iz naslova tega prispevka že dolgo vznemirja. Pred mnogimi leti sem v predavanju tedanjim sodnikom za prekrške resnico označil kot največjo žrtev prekrškovnih in kazenskih postopkov. Zdaj pa se je odprlo še dodatno vprašanje, in sicer, kakšna sta cilj in smisel civilnega sodnega postopka in kakšna sta cilj in smisel kazenskega sodnega postopka. Še natančneje, ali je in če je, v čem je glede cilja, smotra ali, morda še natančneje rečeno, glede narave in bistva stvari razlika med civilnim in kazenskim postopkom? Ta tematika pa, tako se mi zdi, zadeva in tudi vznemirja vse več ljudi, kajti spričo asocialnih učinkov aktualne družbene ureditve prihaja vse več ljudi v stik s policijo in organi pravosodja.
Naj mi bo, zaradi večje jasnosti misli, dovoljeno začeti z vrnitvijo spomina skoraj petdeset let nazaj. Takrat, po padcu Rankovićevega koncepta policijske države, so tedaj najbolj vidni jugoslovanski procesualisti (profesorji Vlado Bayer, Peter Kobe in Tihomir Vasiljević) izdelali nov, drugačen koncept kazenskega postopka, kot je bil prejšnji, in ga zapisali v novelo Zakona o kazenskem postopku iz leta 1967. V ozadju te nove zamisli je bil malce prikrito tedaj že veljavni, a v SFRJ še ne ratificirani Mednarodni pakt o človekovih državljanskih in političnih pravicah, zlasti seveda njegova 14. in 15. člen, ki vsebujeta načela in pravila poštenega sojenja ter načelo zakonitosti (nullum crimen, nulla poena sine lege).
Toda v tistem času bi uveljavitev vsega, kar piše v teh dveh členih, pomenila spopad s tedaj veljavnim ustavnopravnim načelom enotnosti oblasti, ki je organe kazenske represije vključno s sodišči vštevalo med organe izvršne oblasti in jih torej imelo za instrumente te oblasti. Na drugi strani pa je bil prav tisti postbrionski čas primeren za zahteve po zmanjšanju politične moči policije sploh, zlasti pa seveda politične policije, po enakosti orožja strank v kazenskem postopku in zato po okrepitvi vloge obrambe ter še zlasti za zahteve po uveljavitvi zakonitosti in spoštovanja človekovih pravic in svoboščin v vseh fazah in ukrepih kazenskega postopka. Omenjeni profesorji so v ZKP iz leta 1967 vdelali vse, kar je bilo tedaj mogoče. Ta zakon je bil visoko ocenjen tudi v tujini, a žal že leta 1973 spremenjen tako, da je vladajoča politična stranka lahko po potrebi še naprej uporabljala kazensko represijo kot svoje "najmočnejše orožje", če na kratko povem bistvo tiste spremembe.
Nadaljevanje članka > dr. Ljubo Bavcon: Esej o usodi resnice (dejanskega stanja) v kazenskem postopku, Pravna praksa, 2015, št. 39-40
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
