Tako se v mednarodnopravni znanosti po mojem prepričanju jasno kaže potreba po znanstveni obravnavi izbranih posebnih, zlasti postopkovnih vidikov meddržavne arbitraže, s posebno pozornostjo do prenosa znanstvenih spoznanj v prakso meddržavnih odnosov države, v našem primeru Republike Slovenije, z vidika izvedbe arbitražne razsodbe pa tudi v notranje pravne postopke in predpise. Sledeč temu v prispevku obravnavam izbrane vidike meddržavne arbitraže, s poudarkom na dveh področjih oziroma fazah v arbitražnem reševanju mednarodnega spora:
- fazi priprav države na meddržavno arbitražo in
- fazi izvrševanja arbitražne odločbe.
Za lažji vstop v obe pomembni tematiki v nadaljevanju zgolj v nekaterih ključnih vidikih izpostavljam izbrane posebnosti meddržavne arbitraže.
O meddržavni arbitraži
Posebna narava meddržavne arbitraže izvira najprej iz posebnih sistemskopravnih značilnosti mednarodnega prava, ki ureja odnose med subjekti mednarodne skupnosti. Tako se meddržavna arbitraža od arbitraže notranjega državnega prava pomembno razlikuje po udeleženih subjektih, strankah v postopku, ki so suverene (države) in torej od notranjepravnih subjektov načeloma precej močnejši igralci, ter po predmetu spora, ki je navadno velikega (med)državnega in za posamezno stranko nacionalnega pomena in ga je spet težko primerjati z vložki v postopkih tipičnih notranjepravnih arbitraž. Poleg tega je namen meddržavne arbitraže z vidika pristojnosti ratione materiae oblikovan dokaj široko in ne zajema samo sporov pravne narave, temveč tudi spore glede dejstev in spore politične narave.
Od teh izhodišč naprej se posebnosti meddržavne arbitraže poudarjajo še s postopkovnimi posebnostmi in obveznostmi, ki v okviru mednarodnega prava izvirajo iz temeljne obče mednarodnopravne obveznosti mirnega reševanja sporov, kot jo med drugim izpostavlja tretji odstavek 2. člena Ustanovne listine Združenih narodov. Tu dejavnik odločitve države za mednarodno arbitražo opredeljuje vrsta t. i. sekundarnih obveznosti mirnega reševanja sporov, na čelu z obveznostjo kontinuiranega reševanja spora. Glede na slednjo lahko država poseže po arbitraži nemudoma po nastanku meddržavnega spora. Če pa se je država v skladu z načelom proste izbire miroljubnih sredstev najprej zatekla k diplomatskim sredstvom reševanja, bo arbitražo ali sodno pot izbrala takoj, ko bo postalo jasno, da so diplomatska sredstva neučinkovita oziroma se je njihov smisel izčrpal.
Meddržavno arbitražo bi lahko opredelili na primer kot »[... ] reševanje sporov med državami s strani sodnikov, ki si jih države same izberejo, in na podlagi spoštovanja prava [...]« ter »[...] z obvezo, da države v sporu arbitražno razsodbo sprejmejo v dobri veri«.
Sicer pa so bolj kot formalne definicije pomembni temeljni elementi za identifikacijo meddržavne arbitraže.
Ti so: 1. udeležba tretjega nepristranskega subjekta, 2. pravna narava - pravno obvezujoč izid in 3. arbitražni tribunal.
Pravni temelj meddržavne arbitraže je glede na konsenzualno naravo sistema mednarodnega prava vselej volja držav: lahko gre za poseben sporazum - kompromis, arbitražno klavzulo v neki mednarodni pogodbi ali pa posebno mednarodno pogodbo glede mirnega reševanja sporov (traite d'arbitmge), ki lahko postavi tudi vnaprej organizirano institucionalno arbitražo.
Postopek meddržavne arbitraže se v temeljnih obrisih približuje postopku pred Meddržavnim sodiščem v Haagu (International Court of Justice - ICJ), kot ga opredeljujeta njegov statut in poslovnik, in je načelno kontradiktoren (pisni del, ustni del, zastopniki, svetovalci, dokazni postopek, zaslišanje prič, izvedenci, ogled lokacij, morebitni začasni ukrepi). Za državno administracijo je dobrodošla posebnost možnost zaupnosti postopka. Postopek je v primerjavi z mednarodno sodno potjo dokaj hiter, kar je ena od bistvenih prednosti arbitraže. V primeru spora med Jemnom in Eritrejo se je tako ves postopek izvedel v 18 mesecih. Republika Slovenija in Republika Hrvaška na primer te prednosti arbitraže v njunem arbitražnem sporazumu glede mejnega vprašanja nista izkoristili; vladi sta se dogovorili za sorazmerno počasen arbitražni postopek, ki bo trajal najmanj pet let in seveda z rezultati zanesljivo postregel bodoči politični garnituri ene in druge države.
Pogosta zmota glede meddržavne arbitraže se navezuje na stroške arbitraže. Ti so večplastni in jih krijeta državi vsaka zase (stroški zbiranja dokazov, priprave in prevoda dokumentacije, priprave in predstavitve primera, zastopnikov, honorarji izvedencev in svetovalcev, potni stroški ipd.), v delu, ki zadeva administrativne stroške tribunala, pa praviloma skupno (honorarji arbitrov, stroški administracije tribunala ipd.). Mnenja, da je Meddržavno sodišče v tem pogledu cenejše, ne držijo, saj dejstvo, da stroške administracije krije proračun Združenih narodov, nikakor ne kompenzira dejstva, da postopek pred tem sodiščem traja okoli deset let, v tem času pa mora država plačati vse stroške lastne predstavitve primera. Prej omenjen počasen postopek utegne Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško stati bistveno več, kot bi bilo potrebno.
Pomembna prednost arbitraže, ki pa sta jo naša in sosednja država izkoristili, je, da arbitraža, ki ima tudi sicer pravni učinek inter partes, za razliko od Meddržavnega sodišča v Haagu ne omogoča intervencije tretje stranke (države). V pripravah na arbitražo je bilo treba namreč resno upoštevati možnost, da bi pravni interes v postopku dokazala Italijanska republika, saj bo bočna določitev meje hkrati opredelila, kako dolgo morsko mejo ima Italijanska republika z eno in z drugo od naslednic nekdanje Jugoslavije.
Razsodba meddržavne arbitraže je oblikovana podobno kot akt sodnega telesa in ima izrek ter obrazložitev. Obstaja tudi možnost nasprotnih in ločenih mnenj, pri čemer pa je zanimivo, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška v sporazumu izrecno določili, da k razsodbi ne smejo biti priložena ločena ali odklonilna mnenja.
Nadaljevanje članka > dr. Miha Pogačnik: Izbrani mednarodnopravni vidiki meddržavne arbitraže
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
