Varuh podatkov je omenjenima družbama svetoval, da prenehata objavljati te podatke na način in v obsegu iz leta 2002, vendar sta družbi to zavrnili zaradi pravice do svobode izražanja. Samo zbiranje podatkov brez njihove objave ni bilo prepovedano.
Varuh podatkov je aprila 2003 naročil Odboru za varstvo podatkov, da omenjenima družbama prepove obdelavo davčnih podatkov na način in v obsegu, kot sta to počeli v letu 2002, prav tako se je v nemilosti znašla storitev SMS oz. pošiljanje podatkov prek storitve SMS. Po mnenju varuha Zakon o varstvu podatkov ne dovoljuje vzpostavitve takih registrov osebnih podatkov (kot so nastali pri omenjenih družbah), izjema novinarstva iz zakona pa v tem primeru ni uporabna. Zbiranje in posredovanje davčnih informacij tretjim osebam ni novinarstvo, temveč procesiranje osebnih podatkov. Odbor je zavrnil zahtevo varuha, saj je po njegovem izjema novinarstva iz zakona v tem primeru uporabna. Glede storitve SMS pa je bil mnenja, da so bili podatki (uporabljeni v storitvi) že objavljeni v reviji in zato zakon (o varstvu podatkov) ni uporaben.
Leta 2005 je Upravno sodišče zavrnilo pritožbi. Ugotovilo je, da se izjema novinarstva, ki izvira iz direktive 95/46, ne sme razlagati prestrogo oz. preozko, saj bi s tem favorizirali varstvo zasebnosti pred svobodo izražanja. Na sodišču so bili mnenja, da je revija Veropörssi imela novinarski namen in je bila objava v javnem interesu. Tako za ta primer velja izjema novinarstva. Glede storitve SMS se je sodišče strinjalo z Odborom, da zakon (o varstvu podatkov) ni uporaben, ker so bili podatki že objavljeni.
Leta 2008 je sodišče EU v zadevi C-73/07 presojalo o tej zadevi. Ugotovilo je, da opisane dejavnosti predstavljajo obdelavo osebnih podatkov po direktivi. Tudi dejavnosti, ki vključujejo obdelavo osebnih podatkov, ki so bili že objavljeni, spadajo v področje uporabe direktive. Zaradi pomembnosti pravice do svobode izražanja, je treba pojme povezane s to pravico, kot npr. novinarstvo, razlagati široko. Da pa se doseže ravnovesje med obema temeljnima pravicama, je zaradi varstva pravice do zasebnosti potrebno izjeme in omejitve glede varstva podatkov uporabiti le, če je nujno potrebno. V konkretnem primeru se dejavnosti glede podatkov javnega značaja po nacionalni zakonodaji lahko označi kot novinarstvo, če je bil namen razkriti javnosti informacije, mnenja ali ideje, ne glede na uporabljen medij.
Zadeva je prišla nazaj pred finsko Vrhovno upravno sodišče. Na sodišču so določili, da je odločilni faktor pri iskanju ravnovesja med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti ocena, ali je objava prispevala k javni razpravi, ali pa je bila namenjena izključno potešitvi radovednosti bralcev. Sodišče je presodilo, da objava celotne baze podatkov, sicer zbranih zaradi novinarstva, ne more predstavljati novinarske dejavnosti. Javni interes namreč ne zahteva objave osebnih podatkov v takem obsegu, še posebej, ker naj se izjema iz zakona o varstvu podatkov razlaga ozko (strogo). Enako velja za storitev SMS.
Po odločitvi sodišča so storitev SMS ukinili. Revija je jeseni 2009 nadaljevala z objavljanjem davčnih podatkov , vendar pa je ta količina podatkov predstavljala samo petino predhodno objavljenih podatkov. Od takrat se tudi revija ne pojavlja več. Novembra 2009 je Odbor za varstvo podatkov prepovedal prvi družbi obdelovanje davčnih podatkov na način in v obsegu kot je to počela leta 2002 ter da pošilja te podatke prek storitve SMS. Drugi družbi pa se je prepovedalo zbiranje, hramba ali pošiljanje prek storitve SMS kakršnihkoli podatkov iz registrov prve družbe in objavljenih v reviji.
Varuh podatkov je glede možnosti nadaljevanja objavljanja davčnih podatkov vsaj do določenega obsega, dejal, da glede na sodbo vrhovnega upravnega sodišča družbi nimata pravne podlage za upravljanje z bazo podatkov in objavljanjem podatkov iz nje.
V začetku 2010 sta se družbi pritožili na odločitev odbora za varstvo podatkov (upravno sodišče). Zatrjevali sta , da odločba krši prepoved cenzure zagotovljene z Ustavo kot tudi svobodo izražanja. Finska ustava nudi boljšo zaščito od mednarodnih pogodb na področju cenzure, saj po ustavi ni možno preprečiti objave informacije na podlagi količine informacij, ki naj bi se objavile ali načina njihove objave. Prav tako ni mogoče uporabiti javnega interesa kot kriterija za preprečitev objave, če gre za preventivne omejitve svobode izražanja. Drugače bi oblasti lahko preprečile objavo, če bi smatrali, da objava ne spodbuja razprave o temi, ki je v javnem interesu.
Upravno sodišče je zavrglo pritožbo, zato je zadeva prišla še enkrat na Vrhovno upravno sodišče. Po odločitvi Odbora se je podjetjem dejansko preprečilo zbiranje informacij z namenom objave, kot tudi zahteva, da morajo biti notranji registri družbe zaščiteni, kot to določa Zakon o varstvu podatkov. Junija 2012 je vrhovno upravno sodišče potrdilo sodbo upravnega sodišča. Pojasnili so, da se primer ne tiče pravice do objave davčnih informacij, niti preventivne cenzure.
Družbi sta vložili tožbo na Sodišče za človekove pravice, in sicer na podlagi domnevne kršitve člena 10 Konvencije, t.j. da jima je bila kršena pravica do svobode izražanj na način, ki ni nujen v demokratični družbi. Zbiranje davčnih podatkov namreč ni bilo nezakonito in ti podatki so bili javni. Odločitev Vrhovnega upravnega sodišča pa je pomenila dejansko predhodno cenzuro za ti dve družbi, medtem ko so ostali časopisi lahko objavljali te informacije. Sodišče je zavrnilo vladne navedbe o nedopustnosti tožbe in jo sprejelo v obravnavo.
Družbi sta opozorili, da so davčni podatki na Finskem javni in da lahko do njih dostopa kdorkoli, saj so objavljeni v časopisih in na spletnih straneh. 1. novembra vsako leto, ko so davčni podatki za prejšnje leto postali javni, so številni časopisi in drugi mediji objavljali različne količine davčnih podatkov tako v tisku kot na spletu in ta ravnanja se v ničemer bistvenem ne razlikujejo od ravnanj družb v postopku. Družbi sta opozorili, da ni bilo predpisane nobene omejitve glede svobode izražanja v zakonu o osebnih podatkih ali drugi zakonodaji. Take omejitve so bile le retrospektivne.
Prepoved obdelovanja davčnih podatkov je bila uvedena zaradi objavljanja teh podatkov, saj obdelovanje podatkov, ki ne bodo objavljeni, ni bila prepovedana. Gre za samoomejitev oz. cenzuro, ki pa pomeni kršitev finske ustave.
Vlada je navajala, da v tem primeru ni šlo za omejitve svobode izražanja, temveč za vprašanje rokovanja z osebnimi podatki. Pri obeh družbah pa so bili mnenja, da teh dveh vprašanj v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito ločiti, saj objava podatkov brez predhodne obdelave ni možna.
Tožnici sta pojasnili, da je omejitev svobode izražanja na podlagi ocene splošnega interesa nastopila pred objavo. Že sama možnost samoomejitve časopisa na podlagi »pomanjkanja splošnega interesa njegove vsebine», ali nasploh na podlagi vsebine, je po mnenju tožnic velika nevarnost za demokracijo. Pojmovanje novinarstva s strani Vrhovnega upravnega sodišča je v nasprotju s pojmovanjem sodišča EU, ki pojem razlaga široko. Vsebina novinarstva pa se ne spreminja s količino objavljenih informacij.
Sodišče meni, da prepoved s strani Odbora za varstvo podatkov ni preprečila objavljanja davčnih podatkov kot takih, ampak je preprečevala zbiranje, hrambo in obdelovanje davčnih podatkov v velikem obsegu, kar je končno pomenilo, da se bistvenega dela predhodno objavljenih informacij v časopisu ni smelo več objaviti. S tem ravnanjem je prišlo do motnje pravice do podajanja informacij teh dveh družb, ki je zagotovljena z 10. členom Konvencije.
Sodišče ugotavlja, da stranki različno smatrata, ali je bila motnja predpisana z zakonom in je zasledovala legitimen cilj. Vlada je trdila, da imajo izpodbijani ukrepi podlago v zakonu in da so bili podvzeti zaradi zaščite pravic drugih, zlasti varstva zasebnosti. Družbi tožnici pa sta nasprotno trdili, da zakon o varstvu osebnih podatkov ne predpisuje nobenih omejitev in da zakon nikakor ni bil namenjen za podatke, ki se bodo objavili. Izjema novinarstva iz zakona je uporabna za registre osebnih podatkov, ki so namenjeni za podporo dejanskim objavam.
Po sodni praksi ESČP svoboda izražanja predstavlja enega izmed bistvenih temeljev demokratične družbe in osnovni pogoj za njen razvoj ter samoizpolnitev posameznika. Po 2. odstavku 10. člena Konvencije ni uporabna le za informacije ali ideje, ki so sprejete z odobravanjem ali se smatrajo za neškodljive ali nepomembne, temveč tudi za take, ki žalijo, šokirajo ali motijo, saj tako zahteva pluralnost, toleranca in širokoglednost, torej elementov brez katerih ni demokratične družbe. Za to pravico obstajajo izjeme v 2. odstavku 10. člena, ki se morajo razlagati ozko. Razlog za uporabo izjeme mora biti prepričljiv (Nilsen in Johnsen proti Norveški ter Lingens proti Avstriji).
Sodišče mora predvsem ugotoviti, ali je bila motnja sorazmerna zasledovanim legitimnim ciljem in ali so bili navedeni razlogi s strani nacionalnih organov za opravičilo motnje pomembni in zadostni (Janowski proti Poljski). Oceniti mora tudi, ali so nacionalni organi uporabili standarde, ki so v skladu z načeli vsebovanimi v 10. členu in še posebej, da temeljijo na sprejemljivi oceni pomembnih dejstev (Jersild proti Danski).
Sodišče nadalje poudarja, da je bistvena funkcija medijev v demokratični družbi, da širi vse informacije v javnem interesu, pri čemer sicer veljajo določene omejitve, zlasti glede ugleda in pravic drugih ter zaupnih informacij. Nedavno je sodišče določilo pomembna načela, ki naj se uporabijo pri ugotavljanju potrebe po omejitvi svobode izražanja zaradi varstva ugleda ali pravic tretjih. V takih primerih lahko sodišče preveri, ali so nacionalni organi ustrezno uravnovesili obe pravici (svobodo izražanja iz 10. člena in spoštovanje zasebnega življenja iz 8. člena).
Sodišče je določilo tudi pomembne kriterije, ki naj se upoštevajo ob tehtanju pravic:
- Kakšen je prispevek k javnemu interesu
- Kako znana je zadevna oseba in kdo je subjekt poročila
- Predhodna ravnanja vpletenih
- Metoda pridobitve informacij in njihova verodostojnost oz. okoliščine v katerih je bila posneta fotografija
- Vsebina, oblika in posledice objave
- Strogost naloženih sankcij
V zadevi Sodišče ugotavlja, da tožnicama ni bilo prepovedano objavljanje davčnih podatkov, vendar pa jima je bilo prepovedano zbirati, hraniti in obdelovati davčne podatke na način in obseg kot sta to počeli leta 2002 in posredovanje teh informacij prek storitve SMS.
Sodišče ugotavlja, da so bile objavljene vsebine, t.j. davčne informacije fizičnih oseb (davčni prihodki in premoženje) javni podatki na Finskem in zato v javnem interesu. Z vidika pravice javnosti do informacij v javnem interesu in z vidika medijev, so obstajali opravičljivi razlogi za podajanje teh informacij javnosti.
Sodišče pojasnjuje, da je leta 2002 časopis objavil davčne podatke 1.2 milijona ljudi, tako znanih osebnosti kot običajnih državljanov. Na podlagi zakona o javnem razkritju in zaupnosti davčnih informacij so take informacije na Finskem javne, tako da niso možni očitki, da so bile informacije pridobljene pod pretvezo ali na kakšen drug nedovoljen način. Nasprotno, te informacije so bile pridobljene s strani davčnih organov.
Sodišče ugotavlja, da je bilo za nacionalne organe sporen le obseg objavljenih informacij, in da gre po njihovem pri teh količinah za obdelavo podatkov in ne več za novinarstvo. Zato se je sodišče osredotočilo na pojem novinarstva. Glede izjeme iz novinarstva iz zakona o osebnih podatkih, ki izvira iz direktive 95/46, je odločilo že sodišče EU. Dejali so, da je za upoštevanje pravice do svobode izražanja v demokratični družbi nujno, da se pojme, ki se povezujejo s to pravico kot npr. novinarstvo, razlaga široko.
Za zagotovitev ravnovesja med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti pa se morajo izjeme in omejitve varstva pravice do zasebnosti uporabiti le, kadar je to nujno potrebno. Za konkretni primer je sodišče odločilo, da bi lahko dejavnosti objave zakonitih javnih dokumentov predstavljale novinarstvo, če je bil namen objav razkriti javnosti javne informacije, mnenja ali ideje, ne glede na medij. Vrhovno upravno sodišče je kljub temu odločilo, da objava celotne baze ne pomeni novinarstva, temveč gre za obdelavo podatkov, za katero družbi nista imeli podlage. Takšen obseg podatkov ni v javnem interesu in tudi izjema v zakonu o osebnih podatkih mora biti interpretirana ozko, kar pa ne more zajemati celotne baze podatkov, ker je drugače zakon brez smisla.
Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni šlo za kršitev 10. člena Konvencije.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.