Nadalje je treba odgovoriti na vprašanje, kaj stori sodišče, kadar ugotovi, da ni(so) tožena/e prava/e oseba/e. Ali ima sodišče tu sploh kakršnokoli dolžnost, da stranko opozarja ali celo poziva k popravi oziroma dopolnitvi ali spremembi postavljenega tožbenega zahtevka glede osebe, za katero je sama izbrala, da jo toži, ali pa ob ugotovitvi, da je pasivna legitimacija zgrešena, tožbeni zahtevek preprosto zavrne. To vprašanje je aktualno predvsem v kompleksnejših primerih, recimo pri večjem številu oseb na pasivni strani v primeru sosporništva.
Materialnopravno vodstvo (285. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) se načeloma nanaša zgolj na dopolnjevanje trditvene in dokazne podlage, aktivna vloga sodišča pri oblikovanju oziroma spreminjanju zahtevka pa lahko nevarno poseže v pravice nasprotne stranke in ogrozi načelo enakega varstva pravic, ki je eno temeljih načel pravdnega postopka. Dolgo časa je bilo v sodni praksi zastopano trdno stališče, da je aktivnost sodišča usmerjena zgolj v ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja, ne pa v pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka - ta mora biti določen, njegovo konkretno oblikovanje pa je prepuščeno strankam. Toda novejša praksa to trdno stališče v nekaterih primerih mehča.
Materialnopravno vodstvo, sodna razjasnjevalna oblast ali odprto sojenje ni samostojno in temeljno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja oziroma vodenja postopka, ki omogoča, da se preostala procesna (tudi ustavnoprocesna) načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Sodna praksa je izluščila nekatere situacije, v katerih je uporaba materialno-pravdnega vodstva ustrezna:
1. če je strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva (a taka dolžnost nastopi le pod pogojem, da sodišče tako pomanjkljivost objektivno gledano lahko opazi);
2. ko stranka dejstva navaja posplošeno ali pa ko dejstva že opisuje s pravnimi izrazi;
3. ko stranka zastopa očitno napačno pravno stališče;
4. če namerava sodnik odstopiti od ustaljene sodne prakse; in
5. če si sodnik med pravdo premisli ter je s prejšnjim stališčem stranki izrecno ali konkludentno seznanil.
Menim, da mora biti sodišče v pravdnem postopku pri opozarjanju tožeče stranke glede (ne)pravilnosti oblikovanja postavljenega tožbenega zahtevka skrajno previdno in restriktivno, utemeljeno pa je lahko takrat, ko je treba zagotoviti učinkovito pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ne strinjam se s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi III Ips 18/2013 z dne 11. novembra 2014 in izrecno zapisalo, da:
"bi moralo sodišče tožeči stranki v okviru materialnega procesnega vodstva dati možnost, da zahtevek prilagodi oziroma popravi, ker gre za odpravljivo nesklepčnost, saj bi tožeča stranka tožbeni zahtevek lahko prilagodila konkretni dejanski situaciji in nesklepčnost odpravila, na kar bi jo moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru opozoriti".
Dolžnost sodišča, da opravi materialnopravno vodstvo, ne more biti odvisna od vprašanja (ne)sklepčnosti tožbe. Sicer pa je bila v navedenem primeru tožba sklepčna (tj. utemeljena po materialnem pravu), tudi prava stranka je bila tožena, le zahtevek ni bil pravilno postavljen. Odpravljanje nesklepčnosti ne pomeni prilagajanja tožbenega zahtevka, zato opozarjanje sodišča, da postavljeni tožbeni zahtevek glede na trditve ni utemeljen, bil pa bil utemeljen drugačen, presega okvire materialno-pravdnega vodstva, še zlasti če je na to morebiti opozorila že nasprotna stranka. Zlasti bi očitno kršitev načela enakega varstva pravic pomenil neposreden napotek, kakšen je pravilen tožbeni zahtevek.
Opozarjanje stranke na (ne)pravilnost postavljenega zahtevka s strani sodišča mora biti torej pridržano za res posebne primere, recimo kadar sodišče napoti stranko na vložitev točno določenega zahtevka, napotitev pa je nepravilna, ali kadar se spremeni sodna praksa glede vprašanja, kakšen je pravilno postavljen tožbeni zahtevek. Vzorčni primer za slednjo situacijo je problem oblikovanja zahtevka pri razdelitvi skupnega premoženja, kjer je eden od zakoncev (toženec) v zemljiško knjigo vpisan kot izključni lastnik.
Več v članku >> Matej Čujovič: Problematika udeležbe v nepravdnih postopkih, Pravna praksa, 2015, št. 31-32, str. 10-13.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
