Tudi za mediacijo na sodiščih druge stopnje veljajo enaka načela kot pred sodišči prve stopnje. Ob ZARSS jih urejata predvsem Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ) in Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah. Glede na mediacijo na sodišču prve stopnje je njena posebnost na sodišču druge stopnje predvsem v tem, da je že odločeno o tožbenem zahtevku. Vsebina izreka sodbe sodišča prve stopnje je v načelu tudi "izhodišče" za mediacijo na drugi stopnji.
V mediacijah v delovnih sporih veljajo enaka osnovna načela kot v mediacijah na drugih področjih oziroma pravnih vejah. Zaradi pravne in dejanske narave delovnega razmerja veljajo na tem področju posebnosti predvsem pri materialnopravnih vprašanjih. Ob materialnopravni plati so tudi v formalnopravnem smislu zahtevne predvsem mediacije, pri katerih je predmet spora odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pri mediaciji na sodišču druge stopnje se postavljajo predvsem naslednja vprašanja:
1. kako (in ali sploh) sodišče druge stopnje strankam ponudi postopek mediacije, če se odloči, da bo razpisalo obravnavo po 347. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1): s posebnim pismom, kot na sodišču prve stopnje, ali hkrati z vabilom za obravnavo;
2. je sploh smiselno ponuditi mediacijo, če je razpisana obravnava (formalnosti, prenos spisa iz vpisnika Pdp v Mpr in podobno);
3. kakšna je odločitev (če je sploh potrebna) sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, če je v postopku mediacije sklenjena sodna poravnava;
4. kako je s prvostopenjsko sodbo, če pritožnik v sodni poravnavi umakne pritožbo;
5. pred kom je sklenjena sodna poravnava po uspešnem postopku mediacije: na seji senata, pred predsednikom senata, sodnikom poročevalcem ali katerimkoli sodnikom sodišča druge stopnje;
6. ali je podana možnost, da vsebina poravnave po opravljeni mediaciji "nadomesti" in "razveljavi" sodbo sodišča prve stopnje, na primer dogovor strank v poravnavi, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi (da je nezakonita);
7. ali je dovoljeno, da je mediator, ki je sestavil vsebino sodne poravnave, navzoč na seji senata, pred katerim je poravnava sklenjena.
V ZPP ni odgovora na vprašanje, kako pritožbeno sodišče ravna s pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje, če je na drugi stopnji sklenjena sodna poravnava.
Slovenska strokovna literatura o teh vprašanjih je redka oziroma je sploh ni, prav tako (verjetno zaradi tajnosti mediacije in z njo povezanih poravnav) na spletnih straneh višjih sodišč (tudi Višjega delovnega in socialnega sodišča) in Vrhovnega sodišča o tu obravnavanih vprašanjih ni sodne prakse.
Nekaj posebnosti na sodišču druge stopnje
Ponudba mediacije in obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. in naslednji členi ZPP)
Sodišče druge stopnje mora v načelu strankam ponuditi mediacijo pisno s posebnim obrazcem, na katerem stranki izrazita (izjavita) soglasje za mediacijo. Sporazum za izvedbo mediacije je soglasna izjava volje strank, da se njun spor poskuša rešiti na tak, miren način.
Po določbi drugega odstavka 6. člena ZMCGZ se mediacija začne z dnem, ko se o njej stranki sporazumeta. Ker ZARSS ureja mediacijo, ki je pridružena sodnemu postopku, je treba šteti, da se mediacija začne z dnem, ko sodišče prejme zadnje soglasje za mediacijo. Ta datum je pomemben predvsem zaradi določb drugega odstavka 15. člena in prvega odstavka 19. člena ZARSS, iz katerih izhaja, da je postopek mediacije treba načeloma končati v treh mesecih. Stranki lahko pisno umakneta soglasje za mediacijo, zaradi česar je postopek končan (točka (d) 13. člena ZMCGZ).
Sodišče druge stopnje se na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP odloči, da bo razpisalo obravnavo zaradi ugotavljanja dejanskih in/ali procesnopravnih vprašanj. Ker so na obravnavo povabljene stranke (348. člen ZPP), je po določbi 306. in naslednjih členov ZPP podana možnost, da stranki na obravnavi skleneta sodno poravnavo.
Postavlja se vprašanje, ali je smiselno in v skladu z zakonom (ZPP in ZDSS-1), da višje sodišče ob razpisu obravnave strankam ponudi tudi mediacijo. Po določbah ZARSS je za mediacijo značilno, da je strankam ponujena pred začetkom odločanja o glavni stvari. Ker je obravnava na sodišču druge stopnje namenjena reševanja predmeta spora (glavne stvari), je že zato sočasna ponudba mediacije ob razpisani obravnavi v nasprotju z zakonom. Nadaljnji razlog za nezdružljivost mediacije in obravnave (na kateri je lahko sklenjena poravnava!) izhaja iz določbe četrtega odstavka 305.a člena ZPP. Po tej določbi sodišče ne razpiše poravnalnega naroka, če so stranke že neuspešno izvedle postopek mirnega reševanja spora.
Ni torej primerno zadevo reševati z dvema mirnima načinoma rešitve spora (mediacija, možnost sklenitve poravnave na obravnavi na sodišču druge stopnje).
To tudi ni smiselno in smotrno zaradi formalnih prenosov spisa (v vpisnik Mpr in nato nazaj v vpisnik Pdp). Navedena mirna načina reševanja sporov sta dejansko nezdružljiva.
Sodba sodišča prve stopnje in pritožba
S predloženim spisom prispeta na sodišče druge stopnje dva akta, ki sta pomembna tudi pri sklepanju sodne poravnave na sodišču druge stopnje, to sta sodba sodišča prve stopnje in pritožba zoper njo. Sodišče druge stopnje mora odločiti o pritožbi in v zvezi z njo seveda tudi o prvostopenjski sodbi (342. in naslednji členi ZPP).
Po prvem odstavku 306. člena ZPP lahko stranke "med postopkom pred pravdnim sodiščem kadarkoli sklenejo poravnavo", torej lahko to storijo tudi na sodišču druge stopnje. Kakšne odločitve sprejme sodišče druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, je določeno v 351. do 358. členu ZPP. Zakon niti posredno ne odgovori na vprašanje, kako ravnati s sodbo sodišča prve stopnje, če sta stranki na sodišču druge stopnje sklenili sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov (308. člen ZPP, 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), enako kot pravnomočna prvostopenjska sodba. Če je sklenjena sodna poravnava in ob njej obstaja tudi sodba sodišča prve stopnje, obstajata dva akta, s katerima je odločeno o spornem predmetu oziroma ga obravnavata. Stranki s sodno poravnavo prvostopenjske sodbe ne smeta razveljaviti. To je nedopustno z vseh vidikov - procesnega, materialnopravnega in tudi dejanskega. Sodbo sodišča prve stopnje lahko razveljavi le sodišče druge stopnje. Upoštevati je treba tudi vloženo pritožbo. Jasno je, da je s sodbo sodišča prve stopnje in s pritožbo nekaj treba storiti.
Položaja na sodišču prve in druge stopnje - kot rečeno - glede mediacije nista enaka. Na sodišču prve stopnje poteka postopek mediacije pred obravnavanjem glavne stvari (in pred morebitno sodbo sodišča prve stopnje). Na sodišču druge stopnje v postopku mediacije obstajata sodba sodišča prve stopnje in pritožba, ki je vložena zoper njo. V poravnavi se stranki lahko dogovorita, da pritožnik pritožbo umakne, o sodbi sodišča prve stopnje pa lahko odloči le pritožbeno sodišče. Če je po uspešni mediaciji sklenjena sodna poravnava, ni nobenega razloga več, da še vedno velja tudi sodba sodišča prve stopnje. Tudi ni dopustno, da ob sodni poravnavi obstaja še en akt, v katerem je odločeno o glavni stvari (o predmetu spora). Pravilno je, da pritožnik v sodni poravnavi umakne pritožbo. To pa pomeni, da ob poravnavi obstaja še pravnomočna sodba sodišča prve stopnje kot (morebitni) izvršilni naslov. Zato mora sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. O celotnem tožbenem zahtevku (ali tudi čez ali mimo njega) je "odločeno" v sodni poravnavi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
