Zakon temelji na načelu medicinske upravičenosti (1), načelu varstva osebnosti (2), načelu anonimnosti (3) in načelu prostovoljnosti ter neodplačnosti (4). Načelo medicinske upravičenosti zahteva, da morajo biti v zakonu točno opredeljena merila za odvzem in presaditev dela človeškega telesa, načelo varstva osebnosti zagotavlja privolitev v poseg, načelo prostovoljnosti in neodplačnosti pa pomeni, da deli človeškega niso v pravnem prometu (res extra commercium).
Novo sprejeti zakon ločeno ureja pogoje za pridobivanje delov telesa živega darovalca in pogoje za pridobivanje delov telesa umrlega darovalca.
Živ darovalec je praviloma lahko samo oseba, ki je starejša od 18 let in je vse do odvzema sposobna za razsojanje, vendar se lahko izjemoma (iz upravičenih razlogov) deli telesa, ki se obnavljajo, odvzamejo tudi osebi, ki je mlajša od 18 let oziroma osebi, ki ni sposobna za razsojanje, pri tem pa morata biti izpolnjena dva pogoja – gre za presaditev osebi, s katero je gensko, družinsko ali čustveno povezana in s tem soglaša Etična komisija za presaditve (6. člen).
Za odvzem delov telesa živega darovalca se zahteva njegova pisna, svobodna in zavestna privolitev za konkretni odvzem in dejstvo, da je tveganje za njegovo zdravje po medicinskih merilih v mejah sprejemljivega. Pri tem tveganje ne sme biti nesorazmerno v primerjavi s pričakovano koristjo posameznika. Do začetka odvzema je je privolitev mogoče kadarkoli preklicati (8. člen).
Pri tem velja poudariti, da se iz telesa živega darovalca praviloma smejo odvzeti le deli telesa, ki se obnavljajo, poleg tega pa tudi posamezna ledvica, del jeter ali del pljuč zaradi presaditve osebi, s katero je gensko, družinsko ali čustveno povezana, če s tem soglaša Etična komisija za presaditve in pod pogojem, da ni mogoče v razumnem času dobiti organa umrlega darovalca ali, da uporaba organa živega darovalca zagotavlja bistveno boljše možnosti zdravljenja kot druge oblike nadomestnega zdravljenja končne odpovedi ledvic, jeter ali pljuč (7. člen).
Pri pridobivanju delov telesa umrlega darovalca je treba najprej povedati, da lahko vsakdo, ki je v skladu z Zakonom o pacientovih pravicah (ZPacP), sposoben samostojno odločati o zdravljenju, v času svojega življenja pisno privoli v darovanje ali nasprotuje darovanju delov telesa po smrti (11. člen).
Na tem mestu naj omenimo, da je smrt darovalca možganska smrt ali smrt po dokončni zaustavitvi srca, pri čemer mora biti po predpisanih postopkih ugotovljena z gotovostjo (2. odst. 10. člena).
Odvzem delov telesa umrlemu se lahko opravi na podlagi predhodne pisne privolitve (pri tem se predhodno obvesti eno od oseb, ki so bile umrlemu blizu, če so te osebe dosegljive) ali brez predhodne opredelitve. Slednje pomeni, da umrli darovanju organov za časa svojega življenja ni ne nasprotoval, niti ni dal soglasja k darovanju. Pri tem ne sme biti podano nasprotovanje osebe, ki je umrlemu blizu, če gre za državljana Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji oziroma mora biti podano pisno soglasje osebe, ki je umrlemu blizu, če ne gre za državljana Republike Slovenije ali v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča (12. in 13. člen).
Zaradi zagotavljanja kakovosti in varnosti odvzetih organov mora donorski center pred presaditvijo o posameznem organu določiti:
- osebno ime, datum rojstva, prebivališče, ZZZS številko ali izjemoma drug osebni podatek, ki osebo nedvoumno določa, in nacionalno identifikacijsko številko,
- donorski center in druge splošne podatke,
- vrsto darovalca,
- krvno skupino,
- spol,
- vzrok smrti,
- datum smrti,
- datum rojstva ali ocenjeno starost,
- težo,
- višino,
- intravenozno uporabo drog (sedaj ali v preteklosti),
- maligno neoplazijo (zdaj ali v preteklosti),
- druge trenutne prenosljive bolezni,
- teste za HIV, HCV in HBV ter
- osnovne podatke za oceno delovanja darovanega organa (1. odst. 20. člena).
Z določitvijo teh podatkov se vrednotijo morebitni darovalci, kar je bistven element presaditve organov, saj šele ustrezna analiza predvidi tveganja in koristi za prejemnika organov.
Za konec naj povemo še to, da zakon v skladu z navedenimi direktivami podrobno ureja možnosti in pogoje za izmenjavo človeških organov med državami članicami Evropske unije, kar naj bi izboljšalo dostopnost in kakovost organov ter preprečilo vsakršno možnost neetičnega trgovanja z deli človeškega telesa.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
