Družba Coty proizvaja in prodaja parfume, v lasti pa ima tudi izključno licenco za uporabo znamke Skupnosti Davidoff Hot Water. Družba Coty je prek spletnega dražbenega portala kupila stekleničko parfuma znamke Davidoff Hot Water kot del preverbe za ponaredki. Ko je ugotovila, da je kupila ponarejen izdelek, je od portala zahtevala, da ji sporoči pravo ime imetnika uporabniškega računa, saj je bila prodaja opravljena pod psevdonimom. Ta oseba je trdila, da ni prodala tega parfuma, več informacij pa ni dala s sklicevanjem na privilegij zoper samoobtožbo. Coty se je zato obrnila na banko, da bi ji ta razkrila podatek o imenu in naslovu imetnika bančnega računa, na katerega je bila nakazana kupnina. Vendar je banka zavrnila zahtevo s sklicevanjem na bančno tajnost.
Na sodišče EU je bilo poslano naslednje predhodno vprašanje:
Ali je treba člen 8(3)(e) Direktive 2004/48/ES razlagati tako, da ta določba nasprotuje nacionalnemu predpisu, s katerim je banki v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, dovoljeno, da razkritje informacije na podlagi člena 8(1)(c) te direktive o imenu in naslovu imetnika računa zavrne s sklicevanjem na bančno tajnost?
Sodišče je najprej ugotovilo, da zahteva za informacije, predložena v okviru postopka, ki se nanaša na očitno kršitev pravic v zvezi z znamko, spada na področje uporabe člena 8(1) direktive 2004/48 (iz recitala 13 direktive izvira, da je treba področje uporabe direktive opredeliti čim širše, tako da bi zajeli vse pravice intelektualne lastnine) in je s tem zavrnilo trditev banke, daje predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker zahteva ni bila predložena v okviru postopka v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine, temveč v primeru očitne kršitve pravic v zvezi z znamko Skupnosti.
Člen 8(1)(c) direktive 2004/48, v povezavi s členom 8(3)(e) zahteva spoštovanje različnih pravic, na eni strani pravica do informacij in na drugi strani pravica do varstva osebnih podatkov. Ukrepe, postopke in pravna sredstva, predvidene v tej direktivi, je treba določiti z upoštevanjem posebnih značilnosti vsake pravice intelektualne lastnine in lahko tudi namerni ali nenamerni značaj kršitve. Iz točke e pa izhaja, da se člen 8(1) uporablja brez poseganja v druge zakonske določbe, ki urejajo varstvo zaupnosti virov informacij ali obdelavo osebnih podatkov.
Pravica do informacij ima namen dati na voljo in udejanjiti pravico do učinkovitega pravnega sredstva (določeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah), s tem pa zagotoviti učinkovito izvrševanje pravice do lastnine, tudi intelektualne lastnine. Vendar pa varstvo intelektualne lastnine ne sme ovirati varstva osebnih podatkov, tako da je treba uskladiti oz. zagotoviti pravično ravnovesje med tema dvema pravicama (glej tudi zadevo C-275/06, točka 65). 52(1) člen Listine o temeljnih pravicah določa, da mora kakršno koli omejevanje uresničevanja priznanih pravic spoštovati bistveno vsebino teh pravic, in da je treba šteti,da ukrep, ki povzroči kršitev pravice, ne izpolnjuje zahteve po zagotavljanju pravičnega ravnovesje med temeljnimi pravicami.
V tej zadevi nacionalna določba iz postopka v glavni stvari banki dovoljuje, da v okviru člena 8(1)(c) direktive s sklicevanjem na bančno tajnost zavrne razkritje informacij o imenu in naslovu imetnika računa. Člen 8(1) sicer ne priznava samostojne pravice do informacij, ki bi jo lahko uveljavljali neposredno zoper kršitelja, vendar pa državam nalaga obveznost, da zagotovijo pridobitev take informacije na podlagi preiskave, ki jo odredi sodišče.
Problem te nacionalne določbe je, da ob ločeni obravnavi dopušča zavrnitev brez omejitev, saj njeno besedilo ne vsebuje nobenega pogoja ali pojasnila, s tem pa lahko omejuje pravico do informacij, in ne spoštuje temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in temeljne pravice intelektualne lastnine. Tako neomejeno in brezpogojno dovoljenje za sklicevanje na bančno tajnost lahko preprečuje, da bi se ustrezno upoštevale posebne značilnosti vsake pravice intelektualne lastnine in, če je primerno, namerni ali nenamerni značaj kršitve. S takim ravnanjem ni spoštovana zahteve po zagotavljanju pravičnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami.
Sodniki so tako presodili, da je treba člen 8(3)(e) direktive 2004/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, ki banki neomejeno in brezpogojno dovoljuje, da s sklicevanjem na bančno tajnost zavrne predložitev informacij o imenu in naslovu imetnika računa na podlagi člena 8(1)(c) te direktive.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
