Sodišče prve stopnje je s sklepom odvetniku kot začasnemu zastopniku priznalo in odmerilo stroške za zastopanje tožene stranke, hkrati pa odločilo, da se skupno priznani znesek izplača na odvetnikov račun le do višine založenega predujma. Po pravnomočnosti tega sklepa pa bo sodišče izdalo ponovni sklep, s katerim bo tožeči stranki naložilo doplačilo manjkajočega predujma oziroma ga prisilno izterjalo in ko bo prejelo dodatna sredstva s strani tožeče stranke, bo preostali znesek tudi nakazalo začasnemu zastopniku.
Zoper sklep je odvetnik vložil pritožbo in navajal, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določila petega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi je navajal, da začasni zastopnik, ki ga postavi sodišče, ne more nositi bremena premalo plačanega predujma, saj bi moralo sodišče pred vročanjem tožbe poskrbeti za zadostna denarna sredstva za stroške, ki nedvomno in neizogibno nastanejo s postavitvijo začasnega zastopnika, v nasprotnem primeru pa bi moralo sodišče tožbo nemudoma zavreči.
Pritožba začasnega zastopnika ni utemeljena. V obravnavani zadevi je bila toženi stranki s sklepom na podlagi drugega odstavka 82. člena ZPP postavljen odvetnik kot začasni zastopnik. Tako postavljeni začasni zastopnik ima po prvem odstavku 83. člena ZPP vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in povračila izdatkov, ki so pri tem nastali, pri čemer mora stroške za postavitev začasnega zastopnika založiti tožeča stranka, sicer sodišče tožbo zavrže (peti odstavek 82. člena ZPP). Upoštevaje citirano zakonsko določbo je neutemeljeno sklicevanje na določbo petega odstavka 146. člena ZPP in zavzemanje za izplačilo preostalega zneska priznanih stroškov iz sredstev proračuna, saj v obravnavanem primeru ni bil postavljen pooblaščenec za sprejemanje pisanj po tej določbi. Višino predujma določi sodišče po prosti presoji, pri čemer upošteva vrsto spora, predvideno trajanje postopka in veljavno odvetniško tarifo.
V konkretnem primeru je pred vročanjem tožbe s sklepom naložilo tožeči stranki plačilo predujma in tožeča stranka je ta znesek tudi plačala. Kasneje se je sicer izkazalo, da je bil določen predujem prenizek, vendar pa se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi sodišče že pred vročanjem tožbe bilo dolžno poskrbeti za zadostna sredstva (smiselno torej naložiti plačilo višjega predujma) za kritje vseh stroškov začasnega zastopnika, saj pritožba ne pove, katere so tiste okoliščine konkretnega primera, na podlagi katerih bi sodišče lahko utemeljeno sklepalo, da bodo nastali višji stroški začasnega zastopnika.
Sklep v izpodbijani točki, da se skupno priznani znesek stroškov izplača do višine založenega predujma ne pomeni, da začasnemu zastopniku ne bo izplačana priznana nagrada v celoti, saj mora sodišče manjkajoči predujem po uradni dolžnosti prisilno izterjati od tožeče stranke, iz izterjanega zneska pa bo opravljeno izplačilo razlike. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
