Po eni strani tehnologija predstavlja velike možnosti za poslovno in zasebno rabo, po drugi, tisti pravni, pa zastavlja tudi veliko vprašanj, tako na kazenskem kot na civilnem področju, pa na področju varstva potrošnikov, varnosti proizvodov, pa tudi konkurence, itd. V prvem delu prispevka se bomo osredotočili na probleme, ki se pojavijo ob trku 3D tiskalnikov in pravic intelektualne lastnine.
Intelektualna lastnina in 3D tiskanje
Uporaba 3D tiskalnikov oz. reproduciranje objektov, na katerih nimamo avtorske oz. sorodnih pravic v zasebne in nekomercialne namene je po 5. členu direktive o avtorski pravici (direktiva 2001/21) lahko izjema (2(b) odstavek) od pravice reproduciranja iz 2. člena direktive, vendar pa 5(5) člen direktive določa, naj se izjeme in omejitve iz 5. člena »uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.« Določba direktive je tudi v skladu s t.i. tristopenjskem preizkusu iz 13. člena Sporazuma TRIPS in 9.2 členom bernske konvencije.
Podobna omejitev oz. izjema velja tudi pri patentnem varstvu (19. člen ZIL), vendar bolj splošno, t.j. za dejanja storjena zasebno in za negospodarski namen. Nekateri pravniki so mnenja, da se mora tudi ta omejitev razlagati v skladu s tristopenjskim testom. Posebej problematična pri patentih je dobava sredstev, ki se uporabijo za kršitev patentiranega izdelka, pri 3D tiskanju gre za dobavo datotek, ki vsebujejo informacije primerne za reprodukcijo patentiranih izdelkov s 3D tiskanjem. V 26. členu Sporazuma o enotnem patentnem sodišču je določeno, da ima imetnik patenta pravico preprečiti tretjim osebam dobavo sredstev, ki so bistvena za izum, če tretja oseba ve ali bi morala vedeti, da so sredstva primerna in se bodo uporabila za izum. Gre za t.i. posredno kršitev. V ZIL-1 obstajajo te določbe v e točki 1. odstavka 121. člena (tožba na uničenje takih sredstev) in b točki 5. odstavka 123. člena (začasna odredba za zaseg ali izključitev iz prometa teh sredstev).
Pri zaščiti modela velja omeniti 14. člen direktive o modelih (direktiva 98/71), t.i. določba o popravilu (repair clause) določa, da države članice ohranijo svoje obstoječe določbe v zvezi z uporabo videza sestavnega dela, uporabljenega za popravilo kompleksnega izdelka za obnovo njegovega prvotnega videza, in jih spremenijo le z namenom liberalizacije trga s takšnimi deli. 4. in 5. odstavek 33. člena ZIL-1 določata, da se izključna pravica na videzu sestavnega dela lahko uveljavi le, če sestavni del ostane viden ob normalni uporabi (uporaba pri končnem uporabniku brez opravil vzdrževanja, servisiranja ali popravljanja) kompleksnega izdelka in sestavni del tudi sam izpolnjuje pogoj glede novosti in individualne narave. Te določbe ni mogoče uporabiti za izdelavo pripomočkov s 3D tiskalnikom, zlasti spremenljive elemente zunanjega videza izdelka, ki niso bili predvideni / vključeni s strani proizvajalca, temveč so odvisni od izbire potrošnika ob nakupu izdelka.
Pri pravu blagovnih znamk pa ni podobnih določb, tako da velja, da rezervni deli, ki brez dovoljenja vključujejo blagovno znamko, kršijo to blagovno znamko in zanje ne velja kakšna izjema. Tudi, če bi nadomestni del vključeval obvestilo, da je neizviren, pomeni uporaba blagovne znamke parazitsko izkoriščanje ugleda znamke, ki je prepovedano po 9(1)(A) in 1(C) členu Uredbe o blagovnih znamkah (Uredba 207/2009).
Posredna kršitev se lahko uveljavi poleg pri patentih tudi pri znamkah in modelih. Kdor priskrbi datoteke ali projekte, ki omogočajo kršitev pravic na izdelku, katerega oblika je zaščitna kot model ali znamka ali omogoča razmnoževanje znamke prek uporabe 3D tiskalnika, je odgovoren za kršitev.
Podobno kot pri znamkah velja tudi pri uporabi 3D tiskalnikov za ustvarjanje 3D avtorsko zaščitenih izdelkov.
Pravica reproduciranja iz 23. člena velja tudi za tridimenzionalno razmnoževanje (2. odstavek), s tem pa veljajo tudi omejitve te pravice.
3D tiskalnikov sicer ni mogoče primerjati z video rekorderji ali kopirnimi stroji, saj 3D tiskalniki za delovanje potrebujejo tiskalni projekt, ki bo izražen v programskem jeziku, od računalniško podprtega načrtovanja do stereolitografskih datotek za 3D tiskalnike. Posedovanje predmeta, ki bi se kopiral, namreč ni dovolj za 3D tiskanje, kot je bilo že rečeno, je potrebna datoteka s potrebnimi informacijami o predmetu za tiskalni projekt. Če sama datoteka, ki vsebuje informacije o predmetu, predstavlja izvirno delo zaščiteno z avtorsko pravico, potem se je ne sme reproducirati brez dovoljenja avtorja. Vendar za to obstaja majhna verjetnost, saj se datoteke običajno ustvarijo avtomatsko prek programa (grafične aplikacije ali aplikacije za 3D risanje) in brez dodajanja kakšne vrstice kode, avtor pa prek programskih vmesnikov doda vsebino. Ta postopek je podoben ustvarjanju tekstovne datoteke, ki se prav tako avtomatično ustvari prek aplikacije za obdelovanje besedila, vsebina se pa doda z vnosom besedila.
Vendar pa je običajno avtorsko zaščiten sam projekt (t.j. vsebina datoteke) kot varovano delo, če izpolnjuje značilnosti avtorsko zaščitenega dela (12. točka 2. odstavka 5. člena).
Tudi če ne obstaja nobena pravica intelektualne ali industrijske lastnine, pa je treba upoštevati pravila konkurenčnega prava o pošteni konkurenci, če uporablja 3D tiskalnik konkurent avtorja izvirnega izdelka. Nelojalna konkurenca je definirana v 13. členu Zakona o varstvu konkurence. V poštev prideta zlasti dve izmed naštetih vrst dejanj, ki pomenita nelojalno konkurenco (vendar to ni izključen seznam protikonkurenčnih dejanj), in sicer
- prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga; in
- neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu;
Tako se pravila o nelojalni konkurenci lahko uporabijo za dobavo profesionalnih storitev končnim uporabnikom ali za ustvarjanje datotek za zasebne uporabnike proti nadomestilu, najverjetneje tudi oglaševanje, ki omogoča dostop do takih datotek ali druga nedovoljena prednost, ki izvira iz teh datotek, saj se kot dejanja nelojalne konkurence štejejo »dejanja podjetja pri nastopanju na trgu, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.«
Dejanja nelojalne konkurence so možna le kot dejanja podjetja pri nastopanju na trgu, tako da 3D tiskanje posameznika za zasebne namene ne more biti kršitev konkurenčnih pravil.
V drugem delu se bomo osredotočili na varnost proizvodov in odgovornosti zanje, na davke in uvozne omejitve, ponaredke ter na označevanje proizvodov.
Varnost proizvodov, davki, označevanje
Zakonodaja glede varnosti in primerne uporabe izdelkov na ravni EU vključuje Direktivo o splošni varnosti proizvodov (direktiva 2001/95) in Direktivo o varnosti igrač (direktiva 2009/48). Varnost proizvodov pa pride v poštev tudi glede surovin za 3D tiskanje (polnilo za tiskanje), saj te niso vedno podvržene kontroli kakovosti. Na podlagi zakonodaje je proizvajalec odgovoren za škodo, ki nastane zaradi izdelka z napako. Direktiva 85/374 določa objektivno odgovornost proizvajalca za izdelek z napako, za napako pa gre, če izdelek glede na vse okoliščine ne zagotavlja varnosti, ki se jo pričakuje, kar med drugim vključuje predstavitev izdelka, predvidljivo razumno uporabo izdelka ter časom, ko je bil izdelek dan v promet. Odgovornost za izdelek se lahko uporabi za proizvajalce 3D tiskalnikov kot tudi za proizvajalce (ustvarjalce) 3D natisnjenih izdelkov, seveda v primeru, da se prodajajo. Ni pa mogoče uporabiti odgovornosti za izdelek z napako za ponudnika 3D predlog, ki jih prodaja potrošnikom za domače 3D tiskanje, saj v zakonu obstaja izjema, ki velja za izdelke, ki jih ne trži in prodaja proizvajalec neposredno.
Določeni izdelki so lahko podvrženi uvoznim omejitvam s strani posameznih držav, med tipične primere spadajo orožje, zdravila in denar. Če obstajajo za določen izdelek v določeni državi uvozne omejitve, potem gre lahko za kršitev uvoznih omejitev tako prodajalca predlog takih izdelkov posameznikom v teh državah, kot tudi kupca teh predlog, ki natisne tak izdelek. Poleg tega 3D tiskanje popolnoma predrugači (skrajša) običajne dobavne poti izdelkov, saj se z domačo proizvodnjo obide mejne kontrole in vse davke od proizvodnje do nakupa izdelka. Veliko držav že pripravlja analize zakonodaj, da bi preverile, ali je sprememba obstoječih pravil v luči novih hitro razvijajočih tehnologij nujna.
Proizvajalec oz. ponudnik 3D tiskalnikov in 3D predlog je posebej izpostavljen možnosti, da se ga obravnava kot sodelavca pri ponarejanju, kadar se npr. tiska denar s 3D tiskalnikom. En izmed načinov, da se zmanjša tveganje nezakonite uporabe tiskalnika ali predlog, je uporaba programske opreme proti ponarejanju, podobno kot obstaja pri fotokopirnih strojih.
Označevanje določenih vrst izdelkov v EU je zakonsko urejeno, med pomembnejšimi predpisi je uredba 1169/2011 za živila in posebna zakonodaja za neživilske izdelke kot so kozmetika, obutev in tekstilni izdelki. Glavni namen označevanja je obveščanje potrošnikov in zagotavljanje varne uporabe izdelkov s strani potrošnikov.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
