Privilegij zoper samoobtožbo ne more sam po sebi preprečiti priznanja krivde. Tiste, ki izsilijo nezakonite samoobremenjujoče dokaze, je sicer mogoče kaznovati. Vendar to ne bi zagotovilo privilegija, saj si težko predstavljamo, da bi kaznovanje Cardozovega »stražnika, ki mu spodrsne« popravilo poseg v obdolženčev privilegij. Samoobtožba bi namreč še vedno obstajala. Če zato pride do kršitve obdolženčevega privilegija, mora obstajati procesna sankcija (s pravili o izločitvi dokazov), ki bo zaradi policijskega spodrsljaja njegov poslabšan položaj popravila.
Ločitev preiskave in sojenja pomeni, da obdolžilne dokaze pridobimo v prvi fazi, ko ti ne morejo doseči razsodnikovega ušesa. To pomeni, da je možno nezakonito pridobljene dokaze učinkovito izločiti iz ugotavljanja obdolženčeve krivde. Na privilegij zoper samoobtožbo lahko zato gledamo kot na privilegij za izločitev posameznih dokazov (angl. exclusionary rule). Zato privilegij zoper samoobtožbo ni možen brez obstoja pravil o izločitvi dokazov. Ne inkriminirati se pravzaprav pomeni, da pri sodnem odločanju o obdolženčevi krivdi določena vrsta dokazov ni dopustna. Zato privilegij zoper samoobtožbo preprosto je izločitev takih dokazov. Brez te izločitve ni privilegija. Med drugim to še enkrat dokazuje, da sta pravica (tudi procesna) in pravno sredstvo dve plati iste medalje.
Ideja izločitve dokazov kot uresničevanja privilegija zoper samoobtožbo je odvisna od preprostega dejstva, da samoobtožba ne pomeni zgolj dajanja samoobremenjujočih informacij, ampak dajanje teh informacij ustreznemu organu (takemu, ki ima moč za izrekanje kazenskih sankcij). Posameznik se sam nikoli ne more inkriminirati, inkriminira se lahko samo pred razsodnikom. Če posameznik svojemu prijatelju zaupa, da je izvršil kaznivo dejanje, to ne bi bila samoobtožba, v najslabšem primeru bi to lahko označili kot samostigmatizacijo. Iz tega sledi, da lahko pridobljeno priznanje postane samoobtožba le, če lahko razsodnik takemu posamezniku izreče kazen. Če ne bi imeli stroge delitve dela med preiskavo in sojenjem, pravzaprav nikakršna izločitev dokazov ne bi bila možna. Zaradi te razlike je ameriško Vrhovno sodišče v odločbi v zadevi Spano v. New York preiskavo razčlenilo na osredotočeno in neosredotočeno. Preiskava postane »kritična« v trenutku, ko policija pričo začne zasliševati kot osumljenca. Po logiki primera Spano se tedaj kazenski postopek v resnici začne. Ta razčlenitev sistemu omogoča, da s svojo levo roko (policijo) odkrije privilegirane informacije (torej ob kršitvi kavtel, določenih v odločbi v zadevi Miranda v. Arizona), vendar hkrati svoji desni roki (poroti) onemogoča, da bi kadarkoli izvedela za tako pridobljene informacije.
Če posameznik policiji razkrije informacije proti sebi, gre za samoobtožbo le, če se z njimi seznani tudi razsodnik. Če ne bi mogli preprečiti, da bi take informacije dosegle razsodnika, privilegija zoper samoobtožbo ne bi imeli. Zato obdolženec pravila o izločitvi dokazov (angl. exclusionary rule), s katerimi preprečujemo samoobtožbo, potrebuje zgolj v kontekstu sojenja.
PorekloŠe pred petdesetimi leti se je na kazenski postopek povsod gledalo kot na instrument represivne oblasti proti »kriminalcem«. Znameniti nemški teoretik kazenskega prava Franz von Liszt je denimo trdil, da je namen kazenskega (materialnega) prava ravno obraten, in sicer da je to Magna Carta Libertatum osumljenca ali obdolženca. Še mnogo prej - konkretneje leta 1764 - je podobna stališča zagovarjal Cesare Beccaria, na načelni ravni pa so jih sprejemali tudi razsvetljeni vladarji od Leopolda Toskanskega do Katarine Velike. Kljub temu pa je bila temeljna procesna logika diskriminiranja osumljencev kaznivih dejanj - ne glede na domnevo nedolžnosti - inkvizitorna.
V 60. letih 20. stoletja je prišlo do tako imenovane procesne revolucije, ki jo je vodilo Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike, predvsem njegovi sodniki Douglas, Warren, Marshall in Brennan. V več zadevah, ki so leta 1964 dosegle vrhunec v zadevi Miranda v. Arizona, je ameriško Vrhovno sodišče vzpostavilo to, kar danes poimenujemo enakost orožij od prijetja osumljenca kaznivega dejanja naprej. Močno orodje te revolucije so bila pravila o izločitvi dokazov, ki so del dokaznega prava.
Pogosto se spregleda, da dokazno pravo obstaja v pravnih sistemih s tradicijo common law, nimamo pa ga v kontinentalnih pravnih sistemih. V slednjih ni pravil, ki bi urejala posredne dokaze, ni doktrine dokaznih domnev, ni pravil o dopustnosti dokazov. Zanimivo je, da kontinentalni pravni sistemi pravzaprav sploh ne poznajo take epistemologije, kot je razvita v sistemih, v katerih je porotno sojenje obdolženčeva ustavna pravica. Pravica do porotnega sojenja je naravnost stkana z razvojem prevladujoče adversarnega (akuzatornega) kazenskega postopka v državah s tradicijo common law. V erjetno ni treba posebej pojasnjevati, zakaj porotno sojenje ni združljivo z inkvizitorno vero v iskanje resnice.
Pravila o izločitvi dokazov, ki so omadeževani s policijskimi kršitvami obdolženčevih ustavnih (človekovih) pravic, so v ameriškem pravu ustvarili sodniki. Kalila so se skozi primere, povezane s kršitvami drugih ustavnih pravic (utemeljeni sum, hišne in osebne preiskave ter zasegi), torej ne samo skozi primere, ki so neposredno povezani s prisilnim samoobremenjujočim izpovedovanjem. Pravila o izločitvi dokazov so se od odločbe v zadevi Mapp v. Ohio do vseh drugih zadev, v katerih je ameriško Vrhovno sodišče obravnavalo tako ali drugačno obliko samoobtožbe, razvijala in širila svoje učinke skozi vse sosredne kroge zasebnosti.
Več v članku > dr. Boštjan M. Zupančič: Minervina sova (4. del) Pravila o izločitvi dokazov - drugi obraz privilegija zoper samoobtožbo, Odvetnik, 2015, št. 71
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.