Tožnica je posnela fotografije del avstrijskega arhitekta, ki jih je nato toženec s tožničinim privoljenjem uporabil na nekem seminarju, nato pa je toženec te fotografije brez dovoljenja in brez navedbe o avtorskih pravicah objavil še na svojem spletnem mestu. Tožnica je vložila odškodninsko tožbo zaradi kršitve avtorskih pravic na gospodarsko sodišče na Dunaju. Tožnica je tožbo na tem sodišču na podlagi člena 5, točke 3 uredbe 44/2001. Toženec je vložil ugovor mednarodne in krajevne nepristojnosti dunajskega sodišča (predložitveno sodišče) z razlogom, da spletno mesto družbe ni namenjeno Avstriji in da zgolj možnost dostopa do navedenega mesta iz te države ni dovolj za podelitev pristojnosti temu sodišču.
Vprašanje za predhodno odločanje se glasi, ali je treba uredbo razlagati tako, da je za spor glede kršitve avtorskih pravic, ko je bil omogočen dostop do fotografije na spletni strani, ki se upravlja v okviru vrhnje internetne domene države članice, ki ni tista, v kateri ima imetnik pravice stalno prebivališče,
podana pristojnost v državi članici, v kateri ima sedež domnevni kršitelj
ali
v državi članici ali državah članicah, ki jim je spletna stran glede na svojo vsebino namenjena?
Sodišče EU se torej sprašuje, ali je za odškodninsko tožbo v primeru kršitve avtorskih pravic z nedovoljeno objavo zavarovanih fotografij na spletnem mestu pristojno sodišče, na območju katerega je to spletno mesto dostopno.
Sodniki uvodoma poudarjajo, da je treba člen 5, točko 3 razlagati samostojno in ozko (glej C-360/12, Coty Germany), saj je ta pristojnost v drugem oddelku drugega poglavja navedena kot ena izmed posebnih pristojnosti oz. izjem od temeljnega načela o dodelitvi pristojnosti sodiščem države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče (2(1) člen uredbe).
Iz sodne prakse (Coty Germany) izhaja, da se izraz „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ iz člena 5, točke 3 uredbe nanaša na kraj, v katerem je nastala škoda, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala. Tožeča stranka lahko po izbiri toži pred sodiščem enega ali drugega kraja. To pravilo zahteva posebno tesno zvezo med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali v katerem obstaja nevarnost za nastanek škodnega dogodka, saj se pristojnost podeli zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela ekonomičnosti postopka (sodišče, ki je objektivno najprimernejše za presojo).
Če so pravice varovane samodejno v vseh državah članicah (direktiva 2001/29), potem zanje velja načelo teritorialnosti, kršitev avtorskih pravic pa je mogoče ugotoviti v vsaki državi članici na podlagi materialnega prava.
Glede izbire sodišča je treba ugotoviti, da se ne povezuje z nastankom vzročnega dogodka, saj v tem primeru vzročni dogodek pomeni objavo fotografij na navedenem spletnem mestu, torej ravnanje lastnika spletne strani. Tako je kraj vzročnega dogodka lahko le kraj, kjer je sedež družbe, saj je ta družba sprejela in izvršila odločitev, da se fotografije objavijo na spletnem mestu. Vzročni dogodek je nastopil na sedežu te družbe in zato na tej podlagi ni mogoče ugotoviti pristojnosti predložitvenega sodišča.
Predložitveno sodišče torej mora biti pristojno glede na kraj nastanka škode. Sodišče tako ugotavlja, da se kraj nastanka škoda iz domnevne kršitve avtorskih pravic lahko razlikuje glede na naravo domnevno kršene pravice, poleg tega pa mora biti kršena pravica zavarovana v državi članici, kjer je nastala škoda (glej sodbo Pinckney; sodišče je v tej zadevi razširilo pravilo iz sodbe Pinckney, in sicer da se lahko toži v katerikoli državi članici, kjer je škoda nastala. V sodbi Pinckney je šlo za to, kje so potrošniki dobili DVD-je, tu pa je glede na spletno naravo kršitve kraj nastanka škode širši.).
Tožnica je zatrjevala, da so domnevno kršene pravice nesporno zavarovane v Avstriji. Toženka je glede nastanka škode trdila, da njeno spletno mesto, na katerem so bile sporne fotografije objavljene in ki deluje pod imenom z nacionalno nemško vrhnjo internetno domeno, in sicer „.de“, ni namenjeno Avstriji in da zato škoda v tej državi članici ni nastala.
Sodišče je pojasnilo, da člen 5, točka 3 uredbe ne zahteva, da je spletna stran usmerjena v (namenjena za) državo članico sodišča, kjer je bila vložena tožba. Torej je treba šteti, da nastanek škode ali nevarnost njenega nastanka izhajata iz dostopnosti fotografij prek spletnega mesta toženke v državi članici predložitvenega sodišča. Ker je varstvo avtorskih pravic omejeno na ozemlje države toženke, je sodišče pristojno le za obravnavanje škode, ki je nastala na ozemlju te države članice. Za drugje nastalo škodo pa so pristojna druga sodišča, ki so primernejša za presojo, ali so bile pravice, ki jih zagotavlja zadevna država članica, dejansko kršene, in tudi za opredelitev narave povzročene škode.
Člen 5, točko 3 uredbe je treba razlagati tako, da je v primeru zatrjevane kršitve avtorskih in z njimi povezanih pravic, ki jih zagotavlja država članica sodišča, ki mu je zadeva predložena, to sodišče na podlagi kraja nastanka zatrjevane škode pristojno za obravnavanje odškodninske tožbe zaradi kršitve teh pravic z objavo zavarovanih fotografij na spletnem mestu, ki je dostopno na njegovem območju. To sodišče je pristojno le za obravnavanje škode, nastale na ozemlju države članice, v kateri je.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
