Sodišče je na upnikov predlog izdalo sklep o izvršbi, s katerim je na podlagi izvršilnega naslova dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in predlog za odlog izvršbe na podlagi 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžnik je v predlogu za odlog izvršbe navajal, da naj bi s takojšnjo izvršbo utrpel težko nadomestljivo škodo, saj je upnik tuja pravna oseba, zaradi česar bi bila morebitna nasprotna izvršba oz. zahtevek za vračilo izterjanega v primeru uspeha z ugovorom zelo otežena oziroma nemogoča. Gre za izterjavo visokega zneska, takojšnja blokada transakcijskega računa dolžnika pa je že sedaj ohromila njegovo poslovanje. Ker ne more opravljati niti najnujnejših poslov, lahko pride tudi do stečaja družbe. Dolžnik je izpolnil tudi pogoj po tč. 2 iste določbe, saj je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe. Dolžnik je predložil tudi vabilo na narok pred sodiščem v Milanu, katero naj bi odločalo o razveljavitvi potrdila o evropskem plačilnem nalogu.
Dolžnikov predlog ni utemeljen. Pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode iz 1. odstavka 71. člena ZIZ je pravni standard, zakonski okvir, ki ga je potrebno v vsakem posameznem primeru s pomočjo pravnega sklepanja vsebinsko zapolniti, to pa pomeni, da mora dolžnik sodišču v svojem predlogu ponuditi zadostno trditveno podlago, jo podkrepiti z dokazi in tako omogočiti sodišču oceno o morebitnem nastanku škode zanj, vrsti škode in njeni višini v razmerju do škode, ki bi v primeru odloga lahko nastala upniku. Po enotnem stališču sodne prakse škoda, ki jo zakon v navedenem členu varuje, ne predstavlja tiste škode, ki dolžniku vedno nastane z opravo izvršbe, torej s prisilno izvršitvijo sklepa o izvršbi, kajti vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in zato določeno škodo zanj. Pravno varovana škoda mora torej nastati posebej oziroma se mora odraziti v nekih drugih okoliščinah ali dobrinah ter mora tako presegati tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe.
Na podlagi navedenega dolžnikova zatrjevana škoda zaradi blokade računa po oceni sodišča predstavlja škodo, ki dolžniku nastaja s samo izvršbo, zato dolžnik s predlogom za odlog samo na tej podlagi ne more uspeti. Samo dejstvo, da je upnik tuja pravna oseba, pa za zatrjevanje njegove škode ne zadošča, saj je tudi dolžnik za upnika tuja pravna oseba in bi lahko dolžnik proti upniku naperil zahtevek po določilih evropske zakonodaje za pridobitev oziroma vrnitev tistega, kar je upnik od dolžnika tekom tega postopka neutemeljeno pridobil. trenutno pa je upnik tisti, ki razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika za izterjave denarne terjatve. Ker dolžnik nastanka take škode, bi bila zanj težko nadomestljiva in ki bi hkrati predstavljala tisto škodo, ki jo zakon varuje, ni izkazal, je bilo potrebno njegov predlog za odlog kot neutemeljen zavrniti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
