Pacient lahko svojo odločitev prav zaradi spoštovanja svobodne volje kadarkoli prekliče. V nadaljevanju prispevka odstirava kazenskopravni pogled na tematiko avtonomije pacientove volje ter opustitve in/ali prekinitve medicinsko (ne)smiselnega zdravljenja v primerih, ko obravnavani bolnik iz takih ali drugačnih razlogov ni zmožen merodajne lastne odločitve o nadaljnjem življenju.
Vladavina avtonomije pacientove volje
Slovensko pravo tradicionalno neprekinjeno izrecno vztraja pri upoštevanju pacientove avtonomije. Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) v določbi 43. člena kot izhodišče zelo jasno opredeljuje zdravnikovo poklicno dolžnost, da pacienta seznani s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem. Iz tega lahko sklepamo na prepoved ukrepanja zdravnika brez (očitno izražene) pacientove privolitve.
Tudi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) že med uvodnimi določbami postavi temelje pacientovih pravic na splošno načelo "samoodločbe vsakogar glede posegov v celovitost njegovega telesa in duševnosti", pri čemer pa vzporedno širokogrudno kot pahljača razpre "pravice vsakogar do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter enakopravne obravnave". Z vidika zdravnikove pravice zdraviti oziroma prakticirati medicino to zelo verjetno pomeni dovoljenje zdravljenja vsakogar, vendar le na primeren, kakovosten in varen način, pod enakopravnimi pogoji in zlasti ob postavki, da pacient to dovoli. Da ne gre za prazna, brezvsebinska določila, potrjujejo številne konkretne določbe obravnavanega zakona, zlasti v poglavjih s povednimi naslovi, na primer: Pravica Špacienta] do obveščenosti in sodelovanja (15. do 21. člen), Pravica Špacienta] do odločanja o sebi in privolitve po pojasnilu (23. do 25. člen), Pravice pacientov, ki so nesposobni privolitve (26. do 30. člen) in Pravica Špacienta] do upoštevanja vnaprej izražene volje (31. člen), kar lahko zaznamo kot prvenec v nacionalni zakonodajni zgodovini.
Kaj se zgodi, če zdravnik (ne)hote prestopi meje pravice zdraviti, ki mu jih postavlja pravo? Veljavna pravna ureditev za primer, da zdravi brez formaliziranega preverjanja pacientove volje oziroma v posameznih kritičnih primerih volje pacientovih staršev ali skrbnikov ali celo zdravi na pravno nevzdržen način kljub pacientovemu (vnaprejšnjemu) nasprotovanju, se (še) močno razlikuje od normativne podlage v pravno primerljivih evropskih državah.
Nacionalno pravo namreč potrebuje razčiščen koncept, na kateri ravni notranje zgradbe prepovedanega ravnanja (delikta) je zdravljenje brez ustrezne pacientove privolitve prepovedano in s tem potencialno kaznivo. Glede na pravne učinke vendar ni vseeno, ali pacientova privolitev iz zdravnikovega v zdravljenje usmerjenega in po vseh drugih medicinskih merilih sicer tehnično korektnega, primernega, kakovostnega in varnega ravnanja izključuje protipravnost ali pa ima kateri drug, radikalnejši učinek (da se s tem nevtralizira že na primer izhodiščna hipoteza o kaznivosti zdravnikovega poseganja v tuje telo, t. i. bit prepovedanega dejanja zoper telo ali katero drugo osebnostno dobrino).
Po Kazenskem zakoniku (KZ-1) od uveljavitve ZPacP leta 2008 naprej je pacientova privolitev oziroma neumaknitev privolitve nujen pogoj za izključeno protipravnost ravnanj pri opravljanju zdravniške službe, predvsem glede telesnih poškodb, ki pri tem (zaradi objektivne narave izpolnjenosti biti inkriminacije kot prvega elementa splošnega pojma kaznivega dejanja) naravno množično nastajajo.
Na podlagi tega člena, zlasti iz vsebine njegovega tretjega odstavka, je jasno razvidno, da je nova slovenska materialna kazenska zakonodaja bit telesne poškodbe tudi v zdravstveni (in zdravilski) dejavnosti nedvoumno uveljavila kot objektivno, to je povsem neodvisno od storilčeve volje zdraviti oziroma zdravilsko pomagati, vloge zdravstva oziroma medicine ali zdravilstva ipd. Za izključitev kaznivosti v najširšem smislu poleg tehnične pravilnosti medicinskega posega zahteva tudi odsotnost kršitve pravil o pacientovi avtonomiji, tipično v literaturi imenovano kot pacientova privolitev.
Z drugimi besedami: ne v obliki posebne inkriminacije, ampak podolgem in počez prek koncepta splošnih inkriminacij napadov na telo - telesnih poškodb, tudi tistih s smrtnim izidom, postaja v Sloveniji kršitev pravil o pacientovi privolitvi del problematike kazenskega prava. Tudi zato je pri koncu življenja, ob odločanju o opustitvi in prekinitvi zdravljenja načeloma pacientova avtonomija postala zelo odločilen dejavnik.
Več v članku > dr. Barbara Nerat, dr. Damjan Korošec: Opustitev in prekinitev medicinsko (ne)smiselnega zdravljenja
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.