Kaj se je zgodilo vmes? Zgodila se je Evropska unija. Zveza, ki obeta, vendar le pogojno in na dolgi rok. Za zdaj predvsem prodaja presežke zalog, ki bi se drugače pokvarili. Naj se samo spomnim, kako tovornjak priklopnik z nemško registrsko tablico, poln jogobell in drugih mlečnih izdelkov, vsak teden zapelje v veliko prodajalno v Ljubljani … Sto metrov stran pa je kultna slovenska mlekarna, matica znamenite lučke. Danes je v francoski lasti, število njenih zaposlenih pa se je po vstopu Slovenije v EU prepolovilo,1 čeprav se je število zaposlenih na ravni matičnega (lastnikovega) podjetja zaradi prodajnega prodora na trge na drugih celinah zvišalo. To je le en primer udejanjanja navznoter usmerjene merkantilistične2 gospodarske politike, s katero si EU iz proizvajalno-storitveno-potrošniško manj razvitih, a s surovinami in ceneno delovno silo bogatih članic ustvarja notranje kolonije. Šibkejše primamlja z raznimi skladi, subvencijami, posojili in podobnimi strukturnimi »pomočmi« na državno hipoteko, v dolžniški odnos, čeprav ve – ali ravno zato, ker ve (?) –, da so današnje prejemnice jutrišnje dolžnice.
Zmanjševanje števila zaposlenih v podjetju Ljubljanske mlekarne, d. d., po vstopu Slovenije v EU:
| Poslovno leto | ||||||||||
| 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | 2009 | 2010 | 2011 | 2012 | 2013 | |
| Število zaposlenih, povprečno glede na ure | 927,96 | 843,31 | 712,22 | 673,71 | 629,24 | 633,91 | 582,26 | 548,00 | 546,00 | 539,70 |
| Verižni indeks | 100 | 90,88 | 76,75 | 72,60 | 67,81 | 68,31 | 62,74 | 59,05 | 58,84 | 58,16 |
Vir: lastni prikaz na podlagi podatkov v podatkovni bazi Gvin
Pa koliko jih je, teh veleprodajaln, po Ljubljani, koliko po Sloveniji in drugih državah, torej tudi v Grčiji. Prodajajo vse mogoče, še najmanj domačega. Njihove hale so v gradbenem pogledu pripravne tudi za taborišča, če bi se množice zbudile iz ameriškega sna3in v en glas s P!nk zapele Dear Mr. President.4
Lokalni izdelki ne zasedajo kaj prida prostora na policah, pridelovalci in izdelovalci propadajo, industrija je prišla na boben, razseljeni podmladek pa se vrača v domovino kot ekonomski janičar, ki bo prek koncernov spravljal na cesto in v polpocestniško prekarstvo sošolce, brate, sestre. Mestne ulice polnijo deložirani brezdomci, ki se pred sramom zatekajo v alkoholno omamo in se navzemajo značilnega nelepega klošarskega videza in obnašanja (le kakšna bi bila kot brezdomca videti denimo Barack Obama ali pa Angela Merkel?). Brezposelni obrtniki in možakarji v Italiji in drugod pa se namesto po obrok v ljudsko kuhinjo odpravijo na bencinsko črpalko; a ne po gorivo za svoj avto (tega so jim zaradi neplačanih davkov in prispevkov zasegli), temveč se z bencinom polivajo in zažigajo.5 Kaj bo šele, če bo multinacionalkam iz ZDA uspelo v čarni embalaži »obojestransko koristnega« čezatlantskega trgovinskega sporazuma prodati Evropski zvezi posredno skrb za milijone brezdomcev, s katerimi so preplavljena severnoameriška velemesta, njihovo število pa se še nezadržno zvišuje.6
Brezdomci v San Franciscu, vir: Google slike.
Za ameriško korporacijo vsak na tujem prodani izdelek, ki ga doma ne more prodati, ker nima več komu, pomeni dobiček. Del tega dobička postane socialna sestavina proračuna ZDA. Del pa gre za cerkveni davek. Tako lahko cerkveni očetje lepo v miru, pod streho in na toplem, ob polni skledi, v maškaradnim oblačilom podobni opravi snujejo velekipe razširjenih rok, kakršni se dvigajo nad južnoameriškimi mesti, in druge tolažilne karitativne dejavnosti, s katerimi vzdržujejo sistemsko ureditev, pisano na kožo njihovih mecenov.
Ni slišati, da bi se bogataši, denimo grški, trudili rešiti svojo državo dolgov in ohraniti njeno in s tem svojo nacionalno čast. Raje so svoj denar pred nedavnim pravočasno razvpitim »levičarskim« volilnim izidom raztovorili v evropske banke in davčne zelenice. Naj se lepo naobrestuje, dokler bodo njihovi lepi, mladi in pametni novoizvoljeni predstavniki države (»starejšim« evropska turneja fehtanja/izsiljevanja ne bi pristajala tako ljubko) izvajali nabirko po poslovnih in političnih okoljih, ki jim te banke pripadajo, namesto da bi - kot se za levičarje, za kar se imajo, spodobi - zasegli pri viru. Ne samo širokogrudnega Grka ob prazni skledi, tudi vedrega Italijana, čutnega Španca, kremenitega Slovenca (čigar zastave so še nedolgo tega vihtele napis Tujega nočemo, svojega ne damo!) postane sram, če le zmore ostati trezen in si dopustiti občutek plemenitega človeškega sramu.
Ta sram pa ni tiste vrste sram, ki ga Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži kot neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja. Temveč je nekakšen nadomestni sram, ki ga občuti človek, ko se sramuje namesto tistega, ki bi se moral sramovati, pa se ne; kajti če obstaja sramota, obstaja zato, da se lahko kdo zaradi nje sramuje. Kdo? Rahločutnejši, seveda, lahko bi mu rekli aristokrat duha in srca. Škoda, da niso iz njegove šole tisti, ki so se vpisali na liste predstavniške demokracije (čast izjemam), sicer bi jih že katera vrsta sramu pripravila, da bi uporabili svoje škarje in platno ter ukrojili ureditev, ki bi preprečevala pojav brezdomnih brskačev po smeteh za golo preživetje na eni strani ter presitih na drugi strani. Denimo tistih lastnikov pudljev, ki ne vedo, kam z denarjem, pa jih vozijo k pasjemu frizerju, da bodo kužki bolj srčkani, ko se bodo z njimi nastavljali fotografom med odmorom na plesu v Dunajski državni operi, za vstopnico 18.500 evrov za osebo (podatka o strošku varstva pudeljčkov v Dunajski državni operi nimam). Naslednji primer: pred kakšnim tednom je neka vseslovenska cerkvena organizacija, katere aktivisti so tudi javni delavci, zbirala denar za nenadoma ovdovelo mater štirih majhnih otrok. Živijo od socialne pomoči in otroških dodatkov v najemniškem stanovanju. Stanovanje je v zelo slabem stanju, v njem piha z vseh strani, po najemni pogodbi pa morajo poleg najemnine plačevati tudi vzdrževanje, upravljanje, zavarovanje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, skratka vse izdatke, ki bi morali biti breme lastnika – brez možnosti drugačnega dogovora, saj z njim izkorišča stisko. Domnevam, da je tudi ta eden tistih uspešnih denacionalizacijskih lastnikov večstanovanjske stavbe, ki mu je skrb zanjo, medtem ko si namaka špeh v kakem Baden-Badnu ali Savudriji, breme. Kje je tukaj preventivni zakonski korektiv, ki bi stremel k poštenosti in pravičnosti, namesto kratkoročne jalove solidarnosti? Kajti v tem primeru (ki ni redek) ne gre za naravno nesrečo, ki bi klicala k mobilizaciji sočutja in solidarnosti.
»Figo bi si v komunizmu lahko privoščil bazen!«
Il Male št. 32 z dne 19. avgusta 1979, prevod Bojan Albahari
Vir: http://www.frigolandia.eu/catalogo_IL_MALE_1979.htm
Kaže, da odločujoče osebe v trenutku, ko postanejo odločujoče, odfrčijo na razdaljo, s katere potem zgolj še ohranjajo čaščenje kulture grabeža in prihrankov na račun sočloveka. Sklepajo socialne sporazume in podobne ljudske kuhinje, za izgovor pa jim je sklicevanje na razlike v sposobnostih ljudi, ki naj jih blaži država, to je tako imenovana socialna država. Fej, kako grdo, človekovega dostojanstva nevredno razmišljanje! Namesto tega naj življenje v državi naredijo mirno in urejeno (kar nasprotuje politiki trenutnega premierja o zmanjševanju števila policistov), zagotovijo in spodbujajo dosledno spoštovanje enakopravnih možnosti državljanov, saj vsakdo tako ali drugače po svojih najboljših močeh prispeva k vsemu, kar je in kar obstaja. Problem ni v prispevku, problem je v delitvi! Bolj kot red in mir, da bi ljudje v njem lahko poskrbeli za vse drugo, zagotavljajo oblasti ohranitev samih sebe – na oblasti. Zato tudi ne ukrepajo zoper neokusne nacionalistične in rasistične izgrede in spopade (da, obstaja tudi okusni »nacionalizem«), kakršni so potekali že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo prav tako veliko revežev in bogatašev in velike neenakosti glede posedovanja življenjskih dobrin, temveč iščejo dežurnega krivca - nekakšno gospodarsko krizo. Posledico preprosto zamenjajo z vzrokom, da ne bi bilo treba govoriti o krizi delitve namesto o gospodarski krizi. Kot da je gospodarska kriza nekakšna zvezda repatica, ki vsake toliko časa opeče ubogo Zemljo. Ne boji se niti Vladimira Putina (potem mora biti res strašna), značilnega Hobbesovega lika, ki po skoraj 400-letnem civilizacijskem razvoju, odkar je Hobbes napisal razpravo Človekova narava, še vedno potrjuje njegove misli, da s pridobivanjem bogastva, časti in drugih oblik moči sla ljudi nenehno narašča, in ko dosežejo ene vrste moči, si prizadevajo doseči kako drugo moč, vse dokler o sebi mislijo, da v kateri od njih zaostajajo za kom drugim.8
Morda je danes častihlepnost na vladarskih položajih še za odtenek bolj premetena, kot je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kajti nestrpneže poziva k strpnosti le deklarativno, ne ukrepa pa vnaprej ali takoj, čeprav bi lahko. S tem pravzaprav sporoča: »Da, opazila sem vas, kar tako naprej, prihranili mi boste izgubo volivcev in vernikov, ki simpatizirajo z vašimi kukluksklanovskimi idejami, pa tudi časa in energije za puntanje zoper mene ne boste imeli, in kar je še najbolje, pripravili mi boste teren, na katerem se bom lahko šopirila kot vojskovodja ali mirovna posrednica.« Podobno je v družinah, v katerih manjka učinkovitega (dobrega) starševstva in se sorojenci tolčejo med seboj, ali v šolah, kjer manjka učinkovitega (dobrega) učiteljstva, pa se bohoti medvrstniško nasilje.
Z vidika politične polarizacije je današnja slika nekoliko bolj zamazana od tiste v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja zato, ker danes ni potentnih levic. Šele pobirajo se iz Clintonovih ruševin Berlinskega zidu in obotavljivo stepajo prah s sebe. Če namreč tedanjim levičarskim strankam priznavamo levičarstvo ravno v tem, da so zagovarjale pravico zaposlenih do udeležbe pri delitvi dobička, tedaj ne moremo priznati levičarstva, kaj šele radikalnega, politični stranki s programom in prakso, kot ju ima na primer grška Siriza. Vprašanja pravnih posledic, ki izhajajo iz zasebne lastnine proizvajalnih sredstev, sploh ne načenja in svojih oligarhov ne razlašča, čeprav ji je znano, da so si bogastvo nagrabili s pomočjo skorumpiranih državnih uradnikov in sodnikov. Namesto tega v geostrateško občutljivem trenutku sočlanicam v Evropski zvezi grozi, da se bo bratila z Rusijo, Kitajsko in z kdo ve kom še (mogoče s skupino Boko Haram?), in si tako prizadeva, da naj njene dolgove poravnajo tisti, ki še sami nimajo (kakršna je denimo Slovenija). Vrh tega pa se spogleduje z idejo obveznega veronauka v šolah; mar zato, da bodo lahko v njih učili, kako je nekdo - ki so ga pribili na križ, da bi ga utišali, in se od takrat ne more več braniti zoper izjave, ki mu jih pripisujejo - kot pravičnik nad pravičnimi množicam govoril: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.«?9
In tako smo prišli do naslovnega, prosto lebdečega (grškega) sramu.
Pripravila: Judita Trajber
Ljubljana, petek, 13. 2. 2015
1 Zmanjševanje števila zaposlenih v podjetju Ljubljanske mlekarne, d. d., po vstopu Slovenije v EU
2 Z merkantilizmom tukaj označujem ekonomsko politiko držav, ki skušajo s pospeševanjem zunanje trgovine in doseganjem ugodne trgovinske bilance obogateti na račun drugih držav. Razvijati se je začel v 15. stoletju, ko se je začel vzpon držav pod močno centralno oblastjo kralja in so tako v ospredje stopale Anglija, Francija, Španija, Portugalska in kasneje Nizozemska. Vsaka država si je prizadevala, da bi bila čim bolj močna in bogata. Pogoj za prevlado nad drugimi je bila tudi teritorialna velikost. To pa je bilo mogoče povečevati tudi s kolonijami.
(Razlago povzemam po učbeniku Razvoj ekonomske teorije, ki ga je napisala Tjaša Redek, izdala pa Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani leta 2001).
3 Prvo, kar človek opazi v stiku z ameriškimi znanci, tistimi pristnimi, popolnoma ameriškimi, je njihova zaverovanost v izposojeno. Američan po navadi nima pri sebi navadnega denarja, le kartice, s katerimi operira ne glede na bančno stanje. No, že, vedel bo, kakšno je, le manj ga vznemirja, če je zrahljano. Ameriški sen zadnjih desetletij je osredotočen na možnost izposojanja, to je nekaj zelo navadnega, ni v nobenem nasprotju z ameriškim snom. Navedek iz članka Jurija Gustinčiča v Mladini št. 34 z dne 28. 8. 2011, objavljenega na spletni strani http://www.mladina.si/87095/ameriski-sen/. O pojmu ameriški sen in ameriškem načinu življenja skozi oči dveh mladih Evropejcev lahko slišimo in vidimo tudi v dokumentarnem filmu Iskanje ameriških sanj, ki sta ga avtorja Gregor Gašperin in Rok Mencin poleti 2013 posnela na potovanju po ZDA.
5 Poročanje o primerih samozažigov na zurnal24.si in rtvslo.si.
6 Podrobneje v že omenjenem filmu Iskanje ameriških sanj.
7 Več o tem med drugim na Google Slike.
8 Thomas Hobbes, The elements of law, natural and politic (1640), slovenski prevod in spremna beseda: Igor Pribac v izdaji iz leta 2006 z naslovom Elementi naravnega in političnega prava. Del 1, Človekova narava.
9 Navedek iz Biblije, Mt 13,12.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
