Mesto Dortmund je objavilo povabilo k oddaji ponudb za javno naročilo v zvezi z digitalizacijo dokumentov in pretvorbo podatkov za urbanistično službo tega mesta. V posebnih pogojih razpisne dokumentacije, ki se je nanašala na spoštovanje določb TVgG – NRW (Tariftreue- und Vergabegesetz Nordrhein-Westfalen), je vsebovala obrazec, ki ga je moral ponudnik podpisati, s tem pa se je zavezal, da bo svojim zaposlenim plačal minimalno urno postavko v višini 8,62 EUR in da bo od svojih podizvajalcev zahteval, naj se tudi oni zavežejo k spoštovanju minimalne plače.
Družba Bundesdruckerei je obvestila naročnika, da bo, če bo izbrana za javno naročilo, storitve izvajal podizvajalec s sedežem v drugi državi članici (Poljska). Storitve se bodo izvajale izključno na Poljskem. Sporočili so še, da se ta podizvajalec ne more zavezati, da bo spoštoval minimalno plačo, ki jo predpisujejo določbe TVgG – NRW, saj taka minimalna plača ni predvidena v kolektivnih pogodbah ali zakonih Poljske niti ni minimalna plača v tej višini običajna glede na življenjske razmere v tej državi. Dodali so še, da so take obveznosti v nasprotju s predpisi o javnih naročilih. Mesto Dortmund se ni strinjalo z argumenti in razlago družbe Bundesdruckerei in ponovilo, da mora kot javni naročnik upoštevati določbe TVgG – NRW. Družba Bundesdruckerei je vložila predlog za revizijo pri komisiji za oddajo javnih naročil z utemeljitvijo, da obveznosti neupravičeno omejujejo svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU, saj gre za dodatno gospodarsko obremenitev, ki lahko omeji čezmejno opravljanje storitev oziroma ga naredi manj privlačno. Mesto Dortmund je podalo odgovor, da je obveznost plačila minimalne plače v skladu s pravom EU, kot izhaja iz sodbe Rüffert (C-346/06), saj ta obveznost temelji na zakonski podlagi in bi se lahko na podlagi člena 26 > Direktive 2004/18 naložila kot posebni pogoj v zvezi z izvajanjem naročila. Ta zakonska obveznost naj bi bila upravičena tudi zato, ker zagotavlja primerno plačilo, kar naj bi tudi razbremenjevalo sistem socialne varnosti.
Komisija je podala mnenje, da obveznost iz TVgG – NRW ne velja za ponudnike, ki bodo izvedbo javnega naročila prepustili podizvajalcem s sedežem v drugi državi članici, poleg tega pa tudi poslujejo izključno v drugi državi članici. Komisija poleg tega meni tudi, da bi bila možna le razlaga, da se TVgG – NRW uporablja na celotnem nemškem ozemlju ter da bi razširitev minimalne plače na delavce, ki javna naročila izvajajo zunaj nemškega ozemlja, pomenila omejitev svobode opravljanja storitev in posredno diskriminacijo ponudnikov, ki svoje storitve opravljajo v drugih državah članicah z bistveno drugačno strukturo stroškov. Nadalje Komisija obrazloži, da plačilo take minimalne plače zaradi izredno različnih ravni življenjskih stroškov v različnih državah članicah ne bi bila niti primerna niti nujna za dosego zakonitega cilja zagotavljanja primernega plačila. Nemška minimalna plača je za številne države članice bistveno višja od tiste, ki je potrebna za zagotovitev primernega plačila glede na življenjske stroške v teh državah. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče izključiti, da je splošni interes varstva delavcev upoštevan že v zakonodaji države članice, kadar se javna naročila izvajajo zunaj nemškega ozemlja.
Komisija je vseeno sodišču EU predložila vprašanje v predhodno odločanje:
„Ali člen 56 PDEU in člen 3(1) Direktive 96/71 nasprotujeta določbi nacionalnega prava in/ali pogoju v zvezi z oddajo javnega naročila, v skladu s katerim se mora ponudnik, ki želi pridobiti razpisano naročilo, zavezati, (1) da bo osebju, zaposlenemu za izvedbo naročila, izplačal plačo, določeno v kolektivni pogodbi, ali minimalno plačo določeno v tej določbi, in (2) enako obveznost naložiti izbranemu ali potencialnemu podizvajalcu, naročniku pa mora predložiti ustrezno izjavo o zavezi podizvajalca, pri čemer (a) ta določba tako obveznost določa samo za dodelitev javnih naročil, ne pa tudi za dodelitev zasebnih naročil, in (b) ima podizvajalec sedež v drugi državi članici Evropske unije, delavci podizvajalca pa storitve, ki so predmet naročila, opravljajo le v svoji državi?“
Sodišče EU je razsodilo (Sodba C-549/13), da se Direktiva 96/71 v zadevi iz postopka v glavni stvari ne uporablja, saj gre za drugačno situacijo kot pri sodbi Rüffert. Taka situacija, v kateri ima podizvajalec sedež v drugi državi članici, delavci podizvajalca pa dejavnost opravljajo le v državi sedeža podizvajalca, pa ni zajeta v katerem od treh čezmejnih ukrepov iz člena 1(3) Direktive 96/71.
Glede uporabe Direktive 2004/18 in razlage, da bi se lahko zahteve iz člena 4(3) TVgG – NRW glede minimalne plače štele za posebne pogoje v zvezi z izvajanjem naročila v smislu 26 člena te direktive, pa sodniki menijo, da se take zahteve naložijo le, če so v skladu z zakonodajo Skupnosti. Dodali so da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pomeni taka obveznost (naložitev minimalnega plačila na podlagi nacionalnega predpisa podizvajalcem ponudnika, ki imajo sedež in poslujejo v drugi državi članici, kot je ta, iz katere je naročnik, kjer so minimalne plače nižje) dodatne ekonomske stroške, ki lahko prepovejo, ovirajo ali zmanjšajo privlačnost izvajanja storitev v državi gostiteljici, kar lahko pomeni omejitev iz člena 56 PDEU. Tak ukrep je mogoč le v javnem interesu, in sicer s ciljem zagotoviti, da delavci dobijo primerno plačilo in se izogniti socialnemu dampingu ter hkrati kaznovanju konkurenčnih podjetij, ki svoje delavce plačujejo primerno.
Taka ureditev z določitvijo minimalne plače, ki sicer ustreza primernemu plačilu delavcev države članice naročnika, vendar pa nikakor ne ustreza življenjskim stroškom v državi članici, v kateri se bodo izvajale storitve, ni sorazmerna in presega to, kar je potrebno za zagotovitev uresničitve cilja varstva delavcev, poleg tega pa bi podizvajalcem onemogočila konkurenčno prednost zaradi razlik med zadevnimi urnimi postavkami.
Sodišče pravi tudi, da ukrepa varstva plač ni mogoče upravičiti s ciljem stabilnosti sistema socialne varnosti, saj gre za poljske delavce in bi se kakršnekoli obremenitve zaradi neizpolnjenih obveznosti naložile poljskemu, in ne nemškemu , sistem socialne varnosti.
Sodišče je razsodilo, da v tej situaciji, v kateri namerava ponudnik javno naročilo izvesti izključno prek delavcev podizvajalca s sedežem v državi članici, ki ni država članica naročnika, člen 56 PDEU nasprotuje uporabi predpisa države članice naročnika, ki temu podizvajalcu nalaga, da navedenim delavcem izplača minimalno plačo, določeno s tem predpisom.
Tako je torej upravičeno izkoriščati razlike v plačah med državami članicami, da se pridobi konkurenčna prednost.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
