Če zakonsko zahtevanega namena v konkretnem primeru ni, znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti niso izpolnjeni. Obsodilna sodba pa ni možna tudi v primeru, ko namena ni mogoče ugotoviti (oziroma ga storilcu pripisati). Namen je kot subjektivni zakonski znak prepleten z institutom krivde (praviloma z direktnim naklepom) in zahteven za dokazovanje (oziroma ugotavljanje ali pripisovanje), kar postane še posebej očitno v primeru slabega upravljanja gospodarskega subjekta oziroma sistematične opustitve dolžnosti ravnanja s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika pri razpolaganju s premoženjem gospodarskega subjekta.
- Namen in namerni delikti v teoriji
Za namerne delikte je v osnovi značilno, da si storilec za cilj postavi bodisi izvršitveno ravnanje bodisi prepovedano posledico. V nemški teoriji namen opredeljujejo kot posebno (najtežjo) obliko naklepa oziroma kot direktni naklep prve stopnje in ločujejo tri oblike naklepa: namen (nem. die Absicht), direktni naklep (nem. direkter Vorsatz) in eventualni naklep (nem. bedingter Vorsatz).
V domači teoriji in sodni praksi se največkrat navaja, da mora biti pri kaznivih dejanjih, ki so po svoji naravi ali po zakonu namenska, direktni naklep obarvan s posebnim namenom (dolus coloratus). Namen v splošnem delu KZ-1 ni opredeljen kot posebna oblika naklepa, zato je treba tudi namerne delikte umestiti v kontekst 25. člena KZ-1, ki opredeljuje vsebino direktnega in eventualnega naklepa. Dejstvo, da mora storilčev naklep obsegati tudi poseben namen, praviloma pomeni, da pride pri takem kaznivem dejanju izmed zakonsko določenih oblik krivde v poštev le direktni naklep oziroma ugotovitev, da se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je (s točno določenim namenom) tudi hotel storiti.
Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko (ob predpostavki odsotnosti storilčevega priznanja, da je ravnal z določenim namenom) ugotavlja le na podlagi okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba iz primera izluščiti dejstva, ki onkraj razumnega dvoma omogočajo argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec v konkretnem primeru ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom. V posebnem delu KZ-1 namerne delikte prepoznamo po tem, da je v opisu kaznivega dejanja določeno, da storilec ravna "zato, da bi" oziroma da "mu je šlo za to, da bi" ipd. Pri teh dejanjih je torej treba ugotoviti ne samo storilčev (direktni) naklep, marveč tudi njegov namen. V povezavi z namenom je treba biti pozoren na ustrezno razlikovanje z motivom. Namen je ciljno usmerjena volja storilca (na primer izvršitev posameznega dejanja s ciljem utajiti davek); to voljo pa delno ali v celoti definira oziroma povzroča motiv (motiv za utajo davkov je lahko različen: storilec potrebuje denar, se ne strinja z državno davčno politiko, to mu je v osebno zadovoljstvo ipd.; motivov je lahko v konkretnem primeru tudi več).
Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je lahko izvršeno le z direktnim naklepom, v okviru katerega se zahteva "poseben namen storilca", in sicer:
- dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 je kaznivo le, če je storilec uporabil katerega od zakonsko določenih izvršitvenih načinov "zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo";
- pri dejanju po drugem odstavku 240. člena KZ-1 je nastanek kvalificirane posledice (tj. velike premoženjske koristi ali velike premoženjske škode) kazniv le, če je storilec "hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo";
- dejanje po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 pa je podano, če je storilec katerega od izvršitvenih načinov uporabil "zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist".
Sama zloraba položaja ali danega zaupanja, prekoračitev pravic ali opustitev dolžnosti (ne glede na to, za kako hude kršitve gre) in nastanek škode ali koristi torej za kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 ne zadostujejo, ampak mora biti izkazano tudi, da je storilcu šlo za to, da povzroči (premoženjsko ali nepremoženjsko) škodo ali/in sebi ali drugemu pridobi (veliko) premoženjsko korist. Eventualni naklep, tj. dejstvo, da se je storilec zavedal, da je lahko posledica njegovega ravnanja pridobitev koristi ali povzročitev škode, in je v to privolil, za to kaznivo dejanje ne zadostuje.
Več v članku > dr. Liljana Selinšek: Ugotavljanje namena pri zlorabi položaja ali zaupanja
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
