V povezavi z revizijo Bruseljske uredbe I je potekala intenzivna debata, ki je izpostavila dva glavna problema, in sicer razširitev podlag za jurisdikcijo za tožence izven EU ter ukinitev eksekvature. Z novo uredbo je bil delno uresničen le drugi problem. Postopek eksekvature je sicer izginil (39. člen), so pa ostale določene varovalke, ki naj bi preprečevale hitro in neovirano uporabo sodnih odločb po celotni EU. Tako po 36. členu prenovljene Bruseljske uredbe (prej 33. člen) ni več postopka razglasitve izvršljivosti (eksekvature), lahko pa po novem oseba, proti kateri se želi uveljavljati izvršljivost odločbe, začne postopek za zavrnitev izvršljivosti. Po drugem odstavku 36. člena pa lahko vsaka zainteresirana stranka zahteva resolucijo, da ne obstajajo razlogi za zavrnitev.
Razlogi za zavrnitev izvršljivosti po 45. členu so nasprotovanje javnemu redu v državi članici, nepravočasna vročitev pisanja o začetku postopka, tako da ni bila možna obramba, nezdružljivost z odločbo izdano v zaprošeni državi članici med istima strankama, nezdružljivost z odločbo izdano med istima strankama glede istega predmeta v tretji državi članici ali kršitev posebnih pravil o pristojnosti s strani sodišč države izvora. Zoper pritožbo o zavrnitvi izvršljivosti je možna pritožba (49. člen). Če postopka ne ureja uredba, se uporabijo pravila naslovljene države članice (2. odstavek 47. člena).
Za priznanje izvršljivosti ni več potrebno pridobiti odločbe o eksekvaturi, saj se uvaja sistem neposredne izvršljivosti odločb v vseh državah članicah na podlagi predložitve dveh dokumentov pristojnemu organu v državi izvršiteljici, in sicer kopijo odločbe za njeno avtentikacijo in potrdilo sodišča po obrazcu iz Priloge I uredbe (42. člen). V primerjavi s prejšnjo uredbo, potrdilo vsebuje dodatne informacije glede strank, kot tudi glede zneskov zaradi obresti in stroškov.
Kot posledica zakonodajnih razlik med državami članicami je bila sprejet nov 54. člen, ki določa, če sodba vsebuje ukrep, ki ga zakonodaja druge države ne določa, naj se ta ukrep, kolikor je mogoče, nadomesti ukrepom iz druge države, ki ima enake učinke in zasleduje podobne cilje ter interese.
Nova izjema litispendence (29. člen) ureja situacijo, kjer je sodišče, ki ni bilo izbrano s sporazumom, začelo postopek, s sporazumom izbrano sodišče pa naknadno začne postopek med istima strankama in glede istega predmeta. V takem primeru, bi moralo sodišče, ki je prvo začelo postopek, tega ustaviti takoj, ko je izbrano sodišče začelo postopek, in vse dokler se izbrano sodišče ne izreče za nepristojnega po sporazumu. S tem se zagotavlja, da izbrano sodišče odloči o veljavnosti sporazuma in v kakšnem obsegu se sporazum uporablja za določen primer, ki že teče. Izbrano sodišče mora imeti možnost, da vodi postopek ne glede na to, ali je neizbrano sodišče ustavilo postopek ali ne.
Pripravil: Miha Jesenko
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
